Gibalna neaktivnost je za človeka zelo škodljiva

Prof. dr. Rado Pišot, direktor ZRS Koper, poudarja pomen proučevanja gibalne neaktivnosti, zaradi katere lahko določimo primerno aktivnost.
Fotografija: Tako pri vadbi kot pri tekmovanjih je pomembno delovati v popolni simetriji, kar pomeni, da se osredotočimo na vse pomembne dejavnike zdravega, zmernega in posamezniku prilagojenega udejstvovanja, pravi Rado Pišot. FOTO: Blaž Samec/Delo
Odpri galerijo
Tako pri vadbi kot pri tekmovanjih je pomembno delovati v popolni simetriji, kar pomeni, da se osredotočimo na vse pomembne dejavnike zdravega, zmernega in posamezniku prilagojenega udejstvovanja, pravi Rado Pišot. FOTO: Blaž Samec/Delo

Gibalna neaktivnost, ali breztežnost, ali trajno sedenje, ali staranje imajo čisto enake trende in mehanizme propadanja, je rezultate študij v intervjuju predstavil direktor Znanstveno-raziskovalnega središča Koper prof. dr. Rado Pišot.

Njegova področja raziskovanja so med drugim znanost o športu/kineziologija ter gibalni razvoj človeka in gibalno učenje, za kar je prejel več mednarodnih in državnih nagrad in priznanj, med drugim tudi Bloudkovo priznanje za razvoj kineziologije.

Kaj je strateška usmerjenost Znanstveno-raziskovalnega središča Koper (ZRS Koper) in v njegovem sklopu dodana vrednost Inštituta za kineziološke raziskave?

Znanstveno-raziskovalno središče poskuša iskati nišna področja v raziskovanju, ki jih drugi inštituti ne pokrivajo. Tako vseh devet inštitutov, ki delujejo v okviru ZRS Koper in pokrivajo naravoslovje, družboslovje in humanistiko, iščejo svoj prostor pod soncem v svetovnem raziskovalnem prostoru.

Sam sem bil 15 let tudi predstojnik Inštituta za kineziološke raziskave, kjer smo oblikovali programsko skupino Kineziologija za kakovost življenja, katere usmeritev je, kako lahko znanost o gibanju človeku nudi podporo v vseh pogledih. In to ne samo v razvoju od otroških let do starosti, ampak tudi, kaj to pomeni tudi na področjih, kakršna so šport, rekreacija, delo.

Posebna usmeritev je proučevanje gibalne neaktivnosti, s čimer se nam je odprl prostor, ki ga prej nismo dovolj dobro poznali. Torej, če poznamo mehanizme sprememb človeka pri neaktivnosti – kar je v nasprotju z evolucijskim trendom, ker se je človek oblikoval tako ravno zaradi gibalne aktivnosti in zoperstavljanju gravitaciji –, potem šele razumemo, kakšna naj bo zanj primerna gibalna aktivnost.

Tako smo že leta 2001 začeli s prvimi tako imenovanimi »Bed Rest« študijami ali študijami trajne gibalne neaktivnosti, in sicer s spodbudo potreb italijanske in evropske vesoljske agencije. V njih proučujemo človeka, da lahko zagotovimo njegovo bivanje v vesolju, torej okolju, kjer gravitacija ni taka kot na Zemlji.

Rado Pišot: Dodana vrednost raziskovalnega dela našega inštituta je na področju poznavanja vloge gibalne neaktivnosti in mehanizmov propadanja, trendov in sprememb, ki se zgodijo zaradi tega, ker človek ni ustrezno gibalno aktiven. FOTO: Blaž Samec/Delo
Rado Pišot: Dodana vrednost raziskovalnega dela našega inštituta je na področju poznavanja vloge gibalne neaktivnosti in mehanizmov propadanja, trendov in sprememb, ki se zgodijo zaradi tega, ker človek ni ustrezno gibalno aktiven. FOTO: Blaž Samec/Delo

Tako smo skozi študije ugotovili, da imajo gibalna neaktivnost ali breztežnost ali trajno sedenje ali staranje čisto enake trende in mehanizme propadanja. Dodana vrednost raziskovalnega dela našega inštituta je na področju poznavanja vloge gibalne neaktivnosti in mehanizmov propadanja, trendov in sprememb, ki se zgodijo zaradi tega, ker človek ni ustrezno gibalno aktiven. In tu najdemo podlage, kako človeku zagotoviti, da ne pride do propadanja med neaktivnostjo ter kako se lahko temu zoperstavlja.

V koliko projektih trenutno sodelujete?

Trenutno sodelujemo v več projektih, med drugim v projektu validacije markerja mišične kakovosti za diagnosticiranje sarkopenije. Sarkopenija je ireverzibilno prevelika izguba mišične mase, ki je največkrat povezana s staranjem, a danes vemo, da je največji dejavnik gibalna neaktivnost. S starostjo prihaja do mišične atrofije, kar vodi v določene probleme, še večjo zasedenost, povečano težo, diabetes in v začetek propadanja vseh mehanizmov in upada mišične funkcije.

Izpostavil bi še projekt Prospektivna analiza športnih poškodb elitnih športnikov: epidemiologija, napovedovanje in varno vračanje v šport. Torej, če lahko napovemo, zakaj pride do poškodbe, potem jih lahko tudi napovedujemo na podlagi trendov, asimetrije propadanja in večje nagnjenosti k poškodbam, kadar posameznik ni v ravnovesju. Najpomembnejši del tega projekta pa je iskanje točke varne vrnitve, ker vemo, da je 30 odstotkov poškodb ponovljenih; in če določimo točko varne vrnitve, pomeni, da smo jo določili tako, da smo postavili človeka spet v popolno ravnovesje. Točka varne vrnitve ni takrat, kadar ni več bolečine ali nekega vidnega problema, ampak ko so odpravljeni vsi razlogi za nastanek prvotne poškodbe.

Na Inštitutu za kineziologijo se lahko pohvalimo z močno interdisciplinarno ekipo, kar je naša specifika, saj imamo inženirje, nutricioniste, kineziologe, sociologe, psihologe, fizioterapevte, zdravnike. Kineziologija ni zgolj interdisciplinarna obravnava, ampak integrativna veda, ker lahko pomaga z znanji marsikateremu področju.

Kaj ostajajo izzivi, ki si jih še želite doseči?

Največji izziv, ki ga ni mogoče doseči, je spremeniti trend evolucije človeka oziroma ga vrniti tja, kjer je bil. Človek se nenehno evolucijsko zoperstavlja gravitaciji, s tem se je tudi oblikoval, ampak mi smo se nehali zoperstavljati gravitaciji. Zato, da bi bolje živeli, smo se začeli usmerjati v instant družbo, sedečo pred ekrani, in posledično umikati iz svojega življenja tisto, kar nas je oblikovalo. Za spremembe so potrebne sistemske spremembe, kot na primer neuporaba dvigal za zdrave, popolno zaprtje mest za promet itd.

Veliko se ukvarjamo s tem, kakšna in kako potrebna je gibalna aktivnost, premalo pa s tem, kako škodljiva je neaktivnost. Ti dve vprašanji je treba drugače obravnavati, in to že v šolah. Gibanje je del življenja, gibati bi se morali sedem do osem ur na dan, gibalno neaktivni pa bi bili lahko manj kot tri do štiri ure. Svetovna zdravstvena organizacija je v 90. letih začela govoriti o tem, da je treba spodbuditi gibalno aktivnost, leta 2010 je začela govoriti o terminu gibalne neaktivnosti, pa kljub temu še danes nimamo smernic za zmanjšanje gibalne neaktivnosti.

Raziskave kažejo, da vrhunski športniki z odličnimi treningi presedijo tudi po deset ur na dan pred računalniki in televizijskimi ekrani, zato se že kažejo srčno-žilni problemi in podobno.

S ciljem prenosa raziskovalnega znanja sem bil leta 2008 pobudnik in ustanovitelj prvih študijskih programov Aplikativne kineziologije v Sloveniji. Skupaj s kolegi sem zasnoval vse tri bolonjske stopnje do doktorskega študijskega programa, ki se z velikim interesom in vpisom študentov redno izvaja na UP.

Kako bi lahko strnili vaše dosedanje ugotovitve o mehanizmih prilagajanja gibalnega sistema in funkcionalnih zmožnosti človeka?

Pri procesu motoričnega učenja vzporedno teče tudi proces miselnega učenja. In pri tem je izziv, da se vedno preveč ukvarjamo s tem, kako bomo učili tehnike gibanja, še posebej v športu – gremo v smeri ponavljanja in avtomatizacije, ampak dokler se ne sproži neki sprožilec, da jaz to razumem, do takrat bo moje kopiranje predstavljenih vadb samo muka in neko približevanje. In šele ko razumem, pridem do rezultata.

Torej gremo po korakih: v vsakem športu je stabilnost najbolj pomembna, zato je prvi korak stabilizacija trupa, ki je vedno prisotna zaradi gravitacije. Naslednji je premikanje – tako iščemo tehnike plavanja, smučanja, teka itd., namesto, da bi v procesu učenja učili gibanje v vodi, na snegu itd. Pri motoričnem učenju imamo vedno problem, da namesto iskanja sprožilcev gibalnega znanja silimo s tehniko, zato imamo potem probleme.

Na kateri raziskovalni program oziroma projekte pa ste najbolj ponosni?

Najbolj sem ponosen na študijo Bed Rest. Konec aprila smo izvedeli, da smo dobili potrjen mednarodni projekt Interreg, v katerem bo tudi študija Bed Rest, ki jo bomo predvidoma septembra izvajali v Splošni bolnišnici Izola. Prvič smo Bed Rest izvajali leta 2001, zatem pa še v letih od 2004 do 2008 ter leta 2012 in 2019 in zdaj še letos jeseni – torej že devetič. Zelo bi pohvalil vse, ki so bili doslej vključeni v te projekte, bilo jih je več kot sto, saj se je med njimi in nami razvila zanimiva interakcija.

Ponosen sem, da nam je to uspelo pripeljati v Slovenijo in da smo prvi, ki smo te raziskave obrnili za tuzemske potrebe, saj smo se začeli posvečati tudi starostnikom, kar prej ni bil običaj. Tako smo bili leta 2012 prvi v svetovnem merilu, ki smo to študijo opravili na 24 osebah, in sicer na osmih mladih, ki smo jih primerjali s 16 starejšimi. Slednje smo še razdelili na dve skupini po osem – ena skupina je imela kognitivno vadbo in je bila motorično aktivna, s čimer smo dokazali, da lahko že z ohranjanjem motorične kontrole, tudi če nisi fizično aktiven, zmanjšaš propadanje telesa.

V projektu X-Brain Net, ki se bo začel letos, trajal pa bo tri leta, bomo eno skupino pripravljali na dolgotrajno ležanje. Tako bi lahko pripravljali tudi paciente, saj bi se hitreje rehabilitirali, če bi prišli na operacije z okrepljenimi mišicami. Srčno-žilni, dihalni in mišični sistem so tisti, ki vzdržujejo homeostazo celega telesa in človek na teh treh ravneh propada, kadar ni aktiven.

Druga skupina pa bo med ležanjem še dodatno kognitivno aktivna, s tem, da bomo zdaj uporabljali tako imenovano potapljanje v virtualni svet z VR-očali. Poleg tega pa bomo imeli še eno vzporedno skupino, kjer bomo poskušali delati rehabilitacijo po možganski kapeh, in sicer bomo poskušali najti čim hitrejšo točko rehabilitacije tudi z virtualno realnostjo. Pogosto je po možganski kapi težko opredeliti, odvisno seveda tudi od obsega prizadetosti, kdaj lahko nekdo začne z rehabilitacijo. S takimi neinvazivnimi posegi pa predvidevam, da se bo lahko začela relativno hitro, saj z njimi ne ogrožamo pacienta. S pomočjo aktivnih tabel in VR-očal si bo pacient lahko predstavljal, da hodi, s čimer bomo poskušali spodbuditi motorično kontrolo in s tem pospešeno rehabilitacijo.

Trenutno sodelujemo v več projektih, med drugim v projektu validacije markerja mišične kakovosti za diagnosticiranje sarkopenije, pravi Rado Pišot. FOTO: Blaž Samec/Delo
Trenutno sodelujemo v več projektih, med drugim v projektu validacije markerja mišične kakovosti za diagnosticiranje sarkopenije, pravi Rado Pišot. FOTO: Blaž Samec/Delo

S ciljem prenosa raziskovalnega znanja sem bil leta 2008 pobudnik in ustanovitelj prvih študijskih programov Aplikativne kineziologije v Sloveniji. Skupaj s kolegi sem zasnoval vse tri bolonjske stopnje do doktorskega študijskega programa.

Med drugim ste prejemnik častne listine OKS, pa tudi Bloudkovega priznanja za razvoj kineziologije in še bi lahko naštevali. Kaj vam pomenijo ta priznanja?

Priznanja so potrditev za moje delo in za delo celotne ekipe in Inštituta za kineziološke raziskave. In sledimo smernicam naprej, delamo raziskave, ki so vedno na robu, saj se prepletajo s športom in rekreacijo, in to vedno v kontekstu gibanja-negibanja. To je namreč siva lisa v naši družbi, ki jo bo treba bolj resno obravnavati.

Ko si ljudje želijo kakovost življenja dvigati s tehnologijo in digitalizacijo, pa pri tem ne smejo pozabiti, kaj nas primarno oblikuje. Vsi si želimo živeti bolj kakovostno in tako, da nam je vse lažje dostopno, vendar pri tem ne smemo pozabiti, da se fiziološko ne moremo prilagoditi na neki drugačen način življenja. Vse je treba kompenzirati in se gibati, že od otroških let dalje. Problem pa je sistem, saj smo vse postavili na raven, da že otroci ne porabljajo več energije.

Kakšno je zdravo in varno ukvarjanje s športom v vseh življenjskih obdobjih?

Tako pri vadbi kot pri tekmovanjih je pomembno delovati v popolni simetriji, kar pomeni, da se tako pri pripravi na gibalno/športno aktivnost kot pri samem udejstvovanju osredotočimo na vse pomembne dejavnike zdravega, zmernega in posamezniku prilagojenega udejstvovanja. Skrbeti moramo, da so obremenitve za srčno žilni, skeletno mišični in dihalni sistem zmerne in prilagojene starosti, predvsem pa ravni pripravljenosti posameznika za uravnoteženo vadbo.

Pozorni moramo biti tudi na ustrezno nadomeščanje izgubljene energije z uravnoteženo in zdravo prehrano ter nadomeščanje tekočine. Zelo pomemben vidik zdravega gibalno/športnega udejstvovanja, na katerega pogosto pozabljamo – in to ne le med rekreativci, ampak tudi med vrhunskimi športniki – je spremljanje stanja pripravljenosti z ustrezno diagnostiko. Pomembno je imeti jasno in natančno referenco stanja pripravljenosti – tako vrhunski športniki kot tudi vsi drugi bi morali imeti vpogled v stanje pripravljenosti, funkcionalno in motorično –, saj bi le tako lahko vedeli, kako ravnati za izboljšanje stanja oziroma pri vračanju v prvotno stanje, če se pojavijo problemi, ki so vedno možni (poškodba, bolezen ...).

Mediteranski center zdravja ZRS Koper ponuja te možnosti s sodobno športno-diagnostično opremo tako športnikom kot rekreativcem, vendar se za to zaenkrat odločajo le redki odgovorni posamezniki - med rekreativci predvsem srednja in starejša generacija.

Preberite še:

Komentarji: