Tiskane izdaje
»V to zgodbo so vpleteni tudi brat Erik, moja širša družina in sovaščani iz Plavja,« poudarja Matjaž Čok, eden od najemnikov hišice na ljubljanskem prazničnem sejmu. Njegova stojnica je poleg značilnega prodajnega artikla tega časa, kuhanega vina, založena tudi z drugimi izdelki iz rodne Primorske.
Že četrto leto zapored je za mesec dni najel hišico na Cankarjevem nabrežju, v kateri izmenično dela petčlanska ekipa študentk in fant, ki skrbi za zalogo oziroma logistiko. Kot član vinarske družine z dolgoletno tradicijo občasno obišče tudi druge sejme, po poklicu je ekonomist.
»Ker ne prodajamo le kuhanega vina, temveč tudi domače pridelke z naše in sosednjih domačij v Plavju, tudi od svojega strežnega osebja pričakujem malo več: da zna vzpostaviti osebni stik s stranko in ji primerno postreči, da zna še kakšen tuji jezik, je proaktivno pri prodaji in oziroma zna gosta še dodatno spodbuditi k nakupu ter pričarati praznično razpoloženje, kar je poglavitna stvar, ki jo iščejo pri nas,« pojasnjuje sogovornik. Kot pravi, se za tovrstno sezonsko delo zanima več kandidatov, kakor jih lahko sprejme.
Šefove zahteve
Da bi delo potekalo najbolj optimalno, ekipo – šef se ji pridruži ob večerih in koncu tedna – sestavljajo tisti, ki so delali že prejšnja leta, in novi kandidati, ki morajo svoje naloge še usvojiti. »Teden dni pred sejmom se srečamo. V roke dobijo opis ponudbe – od domačih likerjev, pršuta do domačega bakalarja in peciva, s katero se morajo seznaniti, potem pa jih zelo natančno poučim o primerni higieni, od katere ne odstopam. Skrbeti morajo, da so mize in pult vedno čisti, da pri pripravi hrane oziroma v stiku z njo uporabljajo rokavice, da si roke razkužujejo, da ne varčujejo s čistilnimi sredstvi ter predvsem, da gostom račun izročijo v roke. Tu je še polno drugih malenkosti in priprav, šteje tudi, da je steklenica pravilno obrnjena,« je naštel svoje zahteve.
Kandidati delajo v dveh izmenah po eden oziroma dva, odvisno od pričakovane gneče. Prva pride na delo pol ure pred uradnim odprtjem, torej ob 9.30, da pripravi hišico za nov delovni dan, svojima kolegoma jo prepusti ob 16. uri, zaklenejo pa jo po 22. uri. Hišico ogrevajo s pečico na petrolej, zaposleni se tudi dobro oblečejo in to zadostuje, pravi sogovornik, saj se v štirih letih še nihče ni pritožil zaradi mraza. Zaveda se, da je dobro počutje zaposlenih tudi pogoj za doseganje dobrih (prodajnih) rezultatov.
Ali se splača?
Ti so najboljši od božiča in vse do silvestrovega, Čok kot specifičen opisuje tudi začetek sejma, ki v Ljubljano privabi več turistov. Na vprašanje, ali se splača najeti stojnico, odgovori pritrdilno, tudi zato, ker je prepričan, da kar je dobro za okolje in ljudi, prinese dober rezultat, čeprav se je treba zavedati, da je gostinsko delo včasih tudi obremenjujoče. »Po drugi strani pa je to posel za dušo. Na stojnici tudi sam najdem čas za druženje s prijatelji in znanci, poleg tega je vedno dobro pokramljati s turisti in izvedeti, kako vidijo Ljubljano oziroma Slovenijo,« pravi Matjaž Čok.
Prvo leto se, če si novinec, šele naučiš, kaj vse je treba, da taka hišica prav obratuje. A že kmalu dobiš pohvale, čeprav jih ne pričakuješ, poudarja sogovornik. »Seveda pa moraš biti iz leta v leto boljši, tudi zaradi kontrole stroškov in prihodkov. Mislim, da imam pregled nad vsem,« je prepričan sogovornik. Po njegovih opažanjih se kriza vsaj pri cenejši ponudbi ne kaže, zaznati jo je pri dražjih priboljških. Je pa res, še doda, da zaradi krize in stanjšanih denarnic v Ljubljani ostane več ljudi, za tisti deciliter kuhanega vina pa tudi vsakdo zbere dovolj drobiža.
