Fizično zahtevno in odgovorno delo

 Ornela Posavec je sobarica 15 let. Veliko o gostu pove že to, kaj pusti za sabo, pojasni iz lastnih izkušenj.

Objavljeno
23. maj 2014 11.56
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama

Ornela Posavec je najboljša ­sobarica v državi. To ni subjektivno sklepanje, ampak je to dokazala na državnem prvenstvu sobaric. V manj kot pol ure je pospravila sobo tako, da je bila, kot bi rekli v »žargonu«, tipi topi. Delo sobarice opravlja v skupini Bernardin, najpogosteje v hotelu Salinera, in to že 15 let.

Za sobarice se včasih zdi, da so nekakšna nevidna bitja, ki se pritihotapijo v sobo in jo – ne da bi to kdo opazil – spravijo v red. Najbrž bi znal o redu in doslednosti vsak povedati svojo zgodbo, a Ornela Posavec se ob opazki samo nasmehne. Že iz njenih besed veje sistematičnost, ki je, kakor je sklepati iz pogovora, ena temeljnih veščin sobaric. »Sobarica nikoli ne sme v sobo ali iz nje praznih rok,« poudari, ko začne opisovati svoj delovnik.

Kot po protokolu

V zadnjem času so se njene zadolžitve po delovni pogodbi nekoliko spremenile in je pravzaprav čistilka, kar pomeni, da skrbi tudi za druge prostore, sicer pa njen »rajon« zajema 18 sob, to število se lahko poveča tudi do 25, če katera izmed sodelavk manjka. V hotelu Salinera, kjer dela večino časa in ji je zato najljubši (»Tukaj sem kot doma.«), je zaposlenih šest ­sobaric.

Prva stvar, ki jo sobarica naredi, ko vstopi v sobo, je, da odpre okna – soba se mora zračiti ves čas čiščenja, poudari. Potem pobere smeti, se vrne s pripravo za čiščenje pajčevine in začne z balkonom ... In tako naprej – oziroma nazaj proti vhodu. Ornela Posavec postopek, ki smo ga povsem poenostavili, opiše od koraka do koraka natančno in nobeno dejanje ni prepuščeno naključju.

Čisti od zgoraj navzdol in proti izhodu, ničesar ne sme narediti brez rokavic, zadnje vedro umazane vode odpelje s sabo in lahko izprazni šele v naslednji nepospravljeni sobi. Čiščenje se konča z zadnjim pogledom po sobi in poročilom, v katerem med drugim zapiše, ali je kdo kaj pozabil, ali je sobarica opazila, da je treba v sobi kaj popraviti, in podobno. Poročilo nato preda hotelski gospodinji, sklene sogovornica.

Gostje so se precej spremenili

Seveda ima vsaka sobarica svoj način, ki se razlikuje tudi glede na to, ali je treba sobo pospraviti za nove goste ali »na staro«, ali je soba za dva ali štiri ljudi in navsezadnje glede na to, kaj so gostje pustili za sabo. »Če so to Nemci, je dela gotovo manj,« se nasloni na enega izmed nacionalnih karakterjev, ki jih med delom vsekakor dodobra spozna. In če kaj, so se v zadnjih letih zelo spremenili gostje, opaža sogovornica.

Vsekakor na njihovo obnašanje zelo vpliva recesija: »Zdaj so bolj zahtevni, opaziti je, da se slabša kupna moč. Včasih so prišli na dopust in brez večjih omejitev zapravili ves temu namenjen proračun, zdaj poskušajo čim več prihraniti. Gostje s polpenzionom, denimo, so ponavadi šli ven na kosilo, zdaj si mnogokrat od zajtrka prinesejo marmelado in kos kruha in pojedo nadomestek kosila v sobi,« povzame opažanja na podlagi ostankov v sobah. Kljub temu je z gosti, zlasti stalnimi, v dobrih odnosih, doda in razblini stereotip o delavkah, ki jih niti opaziti ni. Gostje prav radi poklepetajo z njo, nekateri ji pozneje tudi pišejo ali jo celo povabijo na obisk.

Čeprav že 15 let trenira vsak dan, se je na državno prvenstvo pripravljala kakšen mesec. »Priznam, da sem imela malo treme, potem pa sem si rekla: 'Pa saj ne grem doktorirat, ampak očistit navadno sobo!'« To je tudi naredila in premagala tekmice. Postopek oziroma vrstni red je bil predpisan, tekmovalke so imele na voljo pol ure, čeprav je Orneli Posavec uspelo vse postoriti prej. Tekmovanja se je udeležilo 25 sobaric iz vse Slovenije, drugo mesto je zasedla njena sodelavka Andrea Koštekova.

Zaradi letošnjega uspeha ji je hotelska gospodinja, ki je predlagala, naj se udeleži tekmovanja, baje napovedala udeležbo na prihodnjem. A kljub tej zmagi, ki je v njeno delo gotovo vnesla nekaj ponosa, Ornela Posavec brez oklevanja pove, da je delo sobaric težko, fizično zahtevno, odgovorno, najslabše plačano in povrhu vsega še ni cenjeno. V tem poklicu se je znašla po spletu življenjskih okoliščin. Po poklicu je sicer gostinska tehnica in je delala v več restavracijah. Potem je dobila hčerko in ker je tudi mož gostinec, je izbrala delo, ki ima jutranji oziroma dopoldanski urnik. Prizna, da je včasih naveličana in si zaželi spremembe; če bi imela možnost, bi postala medicinska sestra, a vsaj za zdaj se ji zdi prehod v povsem drug poklic preveč zahteven.

Znak za tišino

Kadar  ni sobarica, ampak turistka, je zares turistka: »Na dopust grem, ko imam denar. Če ga nimam, pač ne grem.« In ko gre na dopust, se povsem sprosti, predvsem pa v sobah, kjer prenočuje, ne gleda pod posteljo. »Ponavadi dam na vrata znak za tišino, kajti v sobi le spim in ni potrebe, da bi jo vmes kdo čistil,« pove.