Tiskane izdaje
Že vrsto let ugotavljamo, da je v naši študijski ponudbi, vsaj po zaposlitvenih možnostih, prevelik delež družboslovnih študijev in sorazmerno skromen delež naravoslovnih. Toda dejstvo je, da se tudi kandidati na splošno precej pogosteje odločajo za prvo skupino študijev, čeprav imamo tudi nekaj priljubljenih naravoslovnih programov - to sta predvsem farmacija in biokemija, vse bolj pa tudi kemija.
Prejšnji minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Jure Zupan si je prizadeval, da bi s promoviranjem študijev naravoslovja (in tehnike), štipendiranjem in tudi z omejevanjem števila družboslovnih vpisnih mest na visokošolskih zavodih (na zadnje je bilo veliko kritičnih odzivov, še zlasti zaradi sočasnega omejevanja družboslovnih mest na javnih univerzah in koncesij za študije družboslovja na zasebnih visokošolskih zavodih) zagotovili več študentov in diplomantov iz naravoslovja.
V mandatu zadnje vlade ni bilo več poskusov uravnavanja obsega vpisa na družboslovne in naravoslovne programe, smo pa o tem, kako v vladi ocenjujejo sedanja vpisna razmerja, vprašali generalnega direktorja direktorata MVZT za visoko šolstvo Stojana Sorčana.
Po njegovem prepričanju so opisana neskladja med potrebami in ponudbo naravoslovnih diplomantov povezana z zgodovino slovenskega visokošolskega prostora in širšimi družbenoekonomskimi spremembami, ki so spodbujale razvoj različnih študijskih programov v Sloveniji: »Prepričan sem, da enostranskega odgovora ni, nikakor pa ga ne moremo iskati v mandatu te vlade. Povezan je z nastankom množičnosti visokošolskega študija, s privlačnostjo družboslovno-humanističnih študijev po osamosvojitvi (zaradi sprostitve ideoloških pritiskov), z majhno ali nepomembno vlogo naravoslovno-tehnične inteligence v razvojnih prizadevanjih našega gospodarstva, zavestno odločitvijo države po osamosvojitvi, da ne bo dajala prednosti nobeni znanstvenoraziskovalni usmeritvi, ampak da bo ta odvisna od kakovosti in povpraševanja na trgu, s financiranjem visokošolskih zavodov, ki je bilo zelo odvisno od števila vpisanih študentov, in nazadnje s podeljevanjem številnih visokošolskih koncesij na družboslovnem področju.«
Sorčan poudarja odgovornost visokošolskih institucij, češ da so »glede tega že dolgo avtonomne, saj same določajo in akreditirajo nove študijske programe, prav tako določajo število vpisnih mest«. To, da vlada vsako leto daje soglasje k predlogu razpisnih mest, je po njegovih besedah bolj ali manj le formalnost, ker vlada »samo potrjuje predloge, ki so jih predlagali visokošolski zavodi«, poleg tega pa je z odpravo tako imenovane glavarine kot kriterija za financiranje »verjetno zmanjšala želje zavodov, da vpisujejo za vsako ceno«.
Nov nacionalni program razvoja visokega šolstva predvideva, da bodo univerze avtonomno in odgovorno v interakciji z družbenim in gospodarskim okoljem določale število vpisnih mest skladno s svojimi zmogljivostmi, in to za programe, za katere ugotavljajo potrebo v svetu dela za širšo družbo. Direktor direktorata za visoko šolstvo opozarja še na pripravo ogrodja kvalifikacij: »Z jasno definiranimi poklicnimi kompetencami in učnimi izidi bo to, vsaj tako upam, tudi na visokem šolstvu omogočilo večje sodelovanje in prilagodljivost študijskih programov s trgom dela.«
Nekaj zglednih primerov
Izkušnje so pokazale, da pri dolgoročnem spreminjanju mnenj - v tem primeru o naravoslovnih študijih - veliko bolj od zakonov ali resolucij zaležejo dobri zgledi. Prav danes se bodo v Cankarjevem domu v Ljubljani začele prireditve 17. slovenskega festivala znanosti, ki ga s poslovnimi partnerji in pokrovitelji organizira Slovenska znanstvena fundacija.
Čeprav ta festival promovira vso znanost, je tradicionalno usmerjen zlasti na naravoslovje, tokrat pa ga bo dodatno zaznamovalo to, da je letos mednarodno leto kemije. Med zgledne primere promocije naravoslovja lahko uvrstimo tudi poletne šole naravoslovja, ki jih za mlade med drugim vsako leto organizira Kemijski inštitut v Ljubljani, imamo pa tudi nacionalne L'oreal-Unescove štipendije za doktorice znanosti s področja naravoslovja.
Večje zanimanje za naravoslovne študije
»Vpis v naravoslovje je v preteklosti doživljal vzpone in padce. Določala sta ga šolska politika in razmere v gospodarstvu. V zgodnjih osemdesetih letih, v času usmerjenega izobraževanja, je šolska politika s programi in trdo določitvijo vpisa v programe regulirala vpis v srednje šole in tem tudi na univerzo. Dijaki, ki so končali proizvodno tehnične programe, tako rekoč niso imeli druge možnosti kot vpis na naravoslovno-tehniške fakultete. Takšna odločitev je bila preozka, zato so se nekateri dijaki kljub vsemu vpisali na družboslovne fakultete. A tedaj je bilo v industriji tudi veliko delovnih mest za tehniške in naravoslovne kadre. S krizo gospodarstva konec osemdesetih let so se razmere spremenile,« je za Delo povedal profesor fizike Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije v Mariboru.
Ponovna uvedba gimnazij na začetku devetdesetih in prilagajanje vpisa v srednje šole željam dijakov je po njegovih besedah prineslo premik k velikemu vpisu dijakov v gimnazije in posredno na družboslovne fakultete. »V zadnjih dveh, treh letih se maturanti naše gimnaziji opazno bolj odločajo za vpis na naravoslovne fakultete, vzrok so večje možnosti zaposlitve teh diplomantov.«
Na splošno bi se dalo po njegovem mnenju povečanje vpisa doseči z ustrezno štipendijsko politiko in boljšim informiranjem mladih. »Pri tem imajo veliko vlogo slovenske univerze, ki lahko po zgledu uspešnih tujih univerz s skavtiranjem privabijo odlične mlade naravoslovce. V moji dolgoletni ravnateljski karieri me ni niti enkrat poklical predstavnik univerze in pokazal zanimanje za naše olimpijce s področja kemike, fizike, matematike in biologije. Številni so tako odšli tudi v tujino,« je opozoril Lorenčič. Naši dijaki in študentje na mednarodnih tekmovanjih iz naravoslovnih področij redno dosegajo nadpovprečno dobre rezultate, še zlasti pa tam, kjer je poskrbljeno za ustrezno mentorsko in finančno podporo.
