Ljudi je treba (spet) naučiti, kako delati

Na ekosocialni kmetiji v Šalovcih je zaposlenih približno 50 ljudi, večina je invalidov ali težko zaposljivih.

Objavljeno
28. februar 2013 13.19
Posodobljeno
01. marec 2013 17.00
SLOVENIJA,HODOS,30.1.2013.OBCINA HODOS.VODJA EKO KMETIJE ALOJZ KAVAS. FOTO:MAVRIC PIVK/DELO
Simona Bandur, Panorama
Simona Bandur, Panorama

Pomurje je med tistimi deli Slovenije, kjer je brezposelnost že lep čas pri vrhu. V območni službi zavoda za zaposlovanje Murska Sobota je bilo januarja skoraj 9700 ljudi brez dela ali 7,5 odstotka več kot mesec prej. Možnosti za zaposlitev je malo, je pa to območje, kjer imajo gospodinjstva vsaj košček zemlje, da si lahko pridelajo hrano. Na to bi radi ljudi, ki težko dobijo zaposlitev, spomnili na kmetiji Korenika v Šalovcih.

Valerija Gašpar, Suzana Nemec in Tadeja Šlatau so sedele za mizo in prebirale posušene bezgove jagode. Prva je na Koreniki zaposlena prek programa javnih del, druga je na usposabljanju za eno leto, prav tako prek javnih del, tretja je socialna delavka, ki pomaga brezposelnim pri vključevanju v družbo in na trg dela. »Delo je zelo pestro in sproščujoče,« je dejala socialna delavka, »socialno izključeni ljudje dobijo tako novo znanje in se usposobijo za delo.«

To je tudi eden izmed namenov na kmetiji Korenika, ki si je nadela naziva zaposlitveni center in ekosocialna kmetija: ljudi spomniti, kako obdelovati zemljo in kakšne načine so nekoč uporabljali. Ali kakor se je izrazil vodja Korenike Alojz Kavaš: »Noben koncept ne more doseči modrosti, kakršna je tista, ki se prenaša z generacije na generacijo.«

Petdeset zaposlenih

Kavaš je sociolog z občasno filozofskim razmišljanjem, a obut v gumijaste čevlje. Leta 1987 je pustil službo in začel ekološko kmetovati, kakor je povedal, medtem pa se še naprej ukvarjal s socialno problematiko. Ustanovil je društvo za socialno vključenost Mozaik, katerega osnovni cilj je pomagati najrazličnejšim skupinam, da najdejo svoje mesto v lokalni skupnosti.

Poleg zavetišča za brezdomce imajo tudi bivalno skupnost, katere moto je Z lastnim delom do svojega doma. Podoben je namen Korenike. Z ekološkim kmetovanjem bi radi zagotovili zaposlitve invalidnim in sicer težko zaposljivim osebam, predvsem pa jih usposobili za obdelovanje zemlje – da bi se tudi sami lahko tega lotili in se nemara tako samozaposlili. Kmetijo so začeli ustanavljati okoli leta 2006, ko so od občine prevzeli staro propadajočo kmetijo v Šalovcih ter jo začeli prenavljati in opremljati za zaposlovanje invalidov in drugih družbeno ranljivih skupin.

Zdaj je na njej zaposlenih približno 50 ljudi, večji del jih pride prek programov zavoda za zaposlovanje in dobivajo polovico ali 70 odstotkov minimalne plače, preostanek pa s subvencijo države, je pojasnil Kavaš.

Tisto dopoldne sta dva zaposlena pripravljala drva, eden se je mudil okoli staje, iz katere so zrli osel, konji, pujsi in kokoši, v sušilnici je sedel delavec in ravno tako prebiral bezgove jagode, na dvorišču je dvojica moških žagala les ...

»Poleti je veliko več dela,« je razlagal Alojz Kavaš, ko je šel mimo velikega zeliščnega vrta, pokritega s snegom. Izdelujejo tudi moko, različna olja, vlagajo sadje in zelenjavo, prodajajo čaje in zelišča ... Usposabljanje se deli na tri module: ekološka predelava žit, ekološka predelava sadja in zelišč ter ekološka predelava živil, kakor so sicer navadna kmečka opravila opremili s strokovnim izrazjem.

Alojz Kavaš odkrito pove, da od delavcev, ki sodijo v skupino ljudi s posebnimi potrebami ali že leta niso bili zaposleni, ne more toliko pričakovati kot od drugih, toda smisel je izobraževanje. S takšnim konceptom se tudi štejejo med socialna podjetja, ker je bila pač takšna možnost in ker je v Evropi zdaj to moderno, je dejal Kavaš. Ko sam razmišlja o socialni ekonomiji, govori o precej radikalnejših posegih in spremembah ekonomike nasploh: »Ljudje bi se morali začeti zavedati, da se lahko tudi na manjši kmetiji preživi štiričlanska družina.«

Stroškov ne morejo pokriti

Korenika je – čeravno so ljudje tam zaposleni – v osnovi navadna, le malo večja kmetija (vsega skupaj imajo dvajset hektarov obdelovalne zemlje), kar je mogoče sklepati že po razpoloženju: iz kuhinje je bilo slišati razposajene glasove kuharic, ki vsak dan pripravljajo kosila za zaposlene pa tudi obiskovalcem imajo vedno kaj ponuditi.

Prodajajo okoli 120 izdelkov, še najboljši je izkupiček, če pride mimo avtobus s turisti, je dejal Kavaš, sicer sodelujejo še na raznih prireditvah. A toliko, da bi poravnali vse stroške, vključno s stroški dela, ne morejo zaslužiti. Ta del pokrijejo s subvencijami, ki jih dobijo za zaposlovanje ranljivih skupin, je povedal Kavaš.