Minili so dnevi, ko so morali rudarje »uvažati«

Vtis, da rudarstvo ni perspektivno in da za rudarje ni dela, v Velenju zbledi. Knapi so bili tu vedno cenjeni, čeprav so v zlatih časih imeli precej več ugodnosti. Še vedno imajo solidne plače, največ, kar imajo, pa je tovarištvo. Cehovska pripadnost veje iz vsake besede.

Vpisi na srednje in poklicne šole so končani. Na edini šoli, kjer izobražujejo geostrojnike rudarje v Sloveniji, Rudarski šoli Šolskega centra Velenje, število vpisnih mest usklajujejo s Premogovnikom Velenje (PV). Kot je povedal ravnatelj šole Albin Vrabič, imajo v treh letnikih 55 bodočih rudarjev in 59 geotehnikov, skupaj torej 114 dijakov, ki bodo nekoč lahko delali v jami. V PV je dela vsaj še za 50 let, zato na informativnih dnevih vedno pove, da bodo ti dijaki svojo upokojitev dočakali v poklicu, za katerega se bodo izšolali.

Število dijakov je v primerjavi s prejšnjimi leti zelo padlo: »V najboljših časih je bilo v dijaškem domu več kot 500 dijakov rudarjev! Morali so jih pripeljati tudi iz drugih jugoslovanskih republik, ker jih je bilo v Sloveniji premalo.« Avtomatizacija dela je zmanjšala potrebe po zaposlitvah, čeprav PV še vedno zaposli večino dijakov, ki končajo šolanje.

Kot je pojasnila vodja službe za odnose z javnostmi v PV Tadeja Jegrišnik, je družba zaradi razvoja tehnologije in usmerjenosti v osnovno dejavnost ves čas zmanjševala število zaposlenih. »Hkrati pa je iskala možnosti, da v dolini ohrani in dodatno razvije dejavnosti, s katerimi bi zagotovili kakovostna delovna mesta v Šaleški dolini. Zdaj je v odvisnih in pridruženih družbah zaposlenih 1440 ljudi,« je dodala.

Solidna, a zaslužena plača

Zanimanje za delo v PV je veliko, saj so samo lani dobili več kot 900 vlog za zaposlitev, med njimi 13 odstotkov s področja rudarstva. Premogovnik nima težav z zagotavljanjem rudarskih kadrov, saj imajo svoje štipendiste v rudarski šoli. Tadeja Jegrišnik je povedala, da zaposlijo 95 odstotkov štipendistov.

Po Vrabičevih besedah dobi pet najboljših dijakov službo v premogovniku takoj po končani šoli oziroma v prvem zaposlitvenem valu (v PV imajo dva na leto). Dijaki so ves čas šolanja na preizkušnji, saj pri praktičnem pouku delajo tudi v jami. Praktični pouk pomaga tudi pri vzgoji, je povedal Vrabič: »Če so kakršne koli težave, se v jami vse uredi. Tudi učnih težav je pri teh dijakih zelo malo.«

Dijaki kar precej časa preživijo pod zemljo. V tretjem letniku pol šolskega leta celo sedem ur na dan. V tem času se med dijaki in učitelji praktičnega pouka, ki so večinoma zaposleni v premogovniku, spletejo posebne vezi, ki jih omenjajo prav vsi rudarji. Dijaki, ki imajo pred vstopom v šolo poseben zdravniški pregled, lahko s praktičnim poukom v jami začnejo, ko dopolnijo 16 let, in se tega zelo veselijo. Verjetno tudi zaradi jamskega dodatka, ki ga dobijo. Skupaj s štipendijo dobijo na mesec okoli 250 evrov. Povprečna plača zaposlenega rudarja z desetimi leti delovnih izkušenj je okoli 2250 evrov bruto. Delo poteka v treh izmenah in v težkih razmerah.

Tujina kliče tudi rudarje

Rudarji so v zlatih časih v Velenju dobili ne le službe, ampak tudi stanovanja in druge ugodnosti. Danes tega ni več, a je poklic še vedno zelo cenjen, je povedal predsednik sindikata v PV Ferdinand Žerak. So pa mimo dnevi, ko so rudarje morali celo »uvažati« iz drugih jugoslovanskih republik. Žerak je povedal, da nekateri čakajo tudi po več let, da dobijo zaposlitev, a dodal, da lahko rudarji delajo tudi v kamnolomih in na naftnih ploščadih, kjer je bilo že pred leti kar nekaj zanimanja.

Rudarje so iskali tudi predstavniki švedskega rudnika pred dvema letoma: »Cele družine bi preselili na Švedsko, da bi dobili rudarje. Zanimanje za delo v tujini je, vendar so na potezi Švedi,« je povedal Vrabič. Rudarska šola sodeluje v več mednarodnih projektih, tudi s švedsko šolo iz Jokkmokka, pa s šolami s Poljske, Češke in Romunije.

Tovarištvo

Čeprav je rudarstvo težek kruh, pa boste težko našli koga, ki bi tarnal. Rudarje povežejo med sabo že v času šolanja. »Tu ni prostora za individualnost. Pod zemljo gre lahko le tisti, ki zna delati v skupini, ki je tovariški, delaven. Ostale skupina zavrne. In to se vidi že pri šolanju,« je razložil Vrabič.

Cehovska pripadnost pride najbolj do izraza na prireditvi Skok čez kožo, ki jo na dan rudarjev, 3. julija, vsako leto pripravi premogovnik. Ob iniciaciji dijaki zaključnih letnikov čez kožo skočijo v rudarski stan. Takrat dajo tudi zaobljubo, da bodo pošteno opravljali svoj poklic in spoštovali tradicije stanu, zaključijo pa z glasnim vzklikom: »Naj živi nam večno, naš rudarski srečno!«

Prav tovarištvo in cehovska pripadnost sta ključna za še vedno velik ugled rudarstva. »To je težek, ampak lep poklic. Ponosen sem, da sem rudar,« je sklenil Žerak.