Najpogosteje žrtev zadnja prepozna trpinčenje

Trpinčenje na delovnem mestu se lahko pojavlja v najrazličnejših oblikah, ki se jih v praksi niti ne zavedamo. Pomembno je, da ga znamo prepoznati, najpogosteje pa je prav žrtev tista, ki se ga zadnja začne zavedati, običajno na to opozorijo njeni sodelavci.

Mobing je sodoben izraz, ki se velikokrat uporablja nestrokovno, saj vsak konflikt oziroma prepir med sodelavci še ni mobing; res pa je, da lahko nerešeni konflikti postanejo vzrok za nastanek mobinga, ugotavlja dr. Elizabeta Zirnstein, docentka za področje prava na Fakulteti za management Univerze na Primorskem. Če gre za enkratni konflikt, še ni mobing, kar pa ne pomeni, da je to dejanje upravičeno, lahko gre za drugačno kršitev. Hkrati pa se lahko mobing zlorablja v različne smeri.

Znamenje slabih odnosov

Poudarja, da so besedo mobing prvi začeli uporabljati strokovnjaki pri preučevanju vedenja živali, to mob namreč pomeni planiti na, napasti, lotiti se koga. Asociacija zelo zanimivo ponazarja raven vedenja moberjev, ki je lastno živalski naravi. Drugi izrazi za mobing so še psihično in čustveno nasilje na delovnem mestu, šikaniranje, ustrahovanje, psihični teror, trpinčenje na delovnem mestu. Definicij je veliko, skupno pa jim je, da gre za moteno komunikacijo na delovnem mestu, za sistematično vedenje, ki traja dlje časa, najmanj nekaj mesecev, napad na dostojanstvo posameznika, pri tem pa je lahko trpinčeni podrejeni ali nadrejeni. Včasih gre za izživljanje posameznika, ki ima dober občutek, če se spravi na nekoga šibkejšega in s tem krepi svoj ego.

Najbolj ugodno okolje za pojav mobinga je nizka kultura ljudi, slaba organizacija dela, slabo ravnanje z ljudmi, pomanjkanje poslovne etike in timskega dela, predvsem pa je znak slabih medčloveških odnosov v kolektivih. Dogaja se v organizacijskih kulturah, ki dopuščajo ali celo nagrajujejo takšno vedenje oziroma spodbujajo avtoritarni način vodenja.

Med žrtvami je približno polovico več žensk kot moških, pri nas so žrtve v javnem in zasebnem sektorju enakomerno razporejene. Največ ljudi, ki so se počutili kot žrtve mobinga, je zaposlenih v velikih podjetjih, največ v predelovalni dejavnosti (28,8 odstotka), v zdravstvu in socialnem varstvu (12,8), v finančnem posredništvu in javni upravi (10,3). Najmanj je žrtev iz višjega menedžmenta (devet odstotkov), srednjega menedžmenta (12,8 odstotka), največ pa med delavci (33 odstotkov). V 27,1 odstotka primerov so bile trpinčene celotne delovne skupine.

Različni odzivi v organizacijah

Elizabeta Zirnstein ugotavlja, da so »psihopatska nebesa«, ki jih omenja dr. Dušan Nolimal, tako kompleksen problem, da se posameznik počuti nemočnega in se mu zdi, da ne more storiti nič, vendar je prepričana, da ni tako. Ugotavlja, da so v organizacijah razmere zelo različne. Nekateri vodstveni delavci razumejo, kako pomembno je zadovoljstvo pri delu, in so pripravljeni sprejeti dobro prakso, kot je sistem antimobinga, skupaj z dogovorom o preprečevanju in odpravljanju posledic mobinga v družbi, pravilnikom o varstvu delavcev pred tem, sestavljanjem skupnega odbora za antimobing in pooblaščenca za pomoč trpinčenim na delovnem mestu. Drugi vodje prepoznavajo problem odsotnosti z delovnega mesta zaradi bolniške. So pa tudi takšni, ki vsega tega ne slišijo, in zaleže samo grožnja s tožbo proti delodajalcu, pri čemer je višina odškodnine po noveli zakona o delovnih razmerjih (ZDR 1) preventivno naravnana. Sodišča bodo pri njeni odmeri morala upoštevati, da bo odškodnina dovolj visoka, da bo delodajalce odvračala od mobinga. Sodne prakse tu še ni. Elizabeta Zirnestein meni, da bi sodišča morala upoštevati letni promet podjetja. Najvišja doslej izplačana odškodnina po starem, pred novelo zakona, je znašala 15.000 evrov.

Če je vložena tožba proti delodajalcu, mora žrtev velikokrat zamenjati službo, kar pa v današnjih časih nikakor ni preprosto. V praksi žrtve velikokrat nočejo, da bi sodelavci ukrepali, ker se bojijo, da bodo ostale brez službe, saj ima vodja veliko moč. V teh primerih je dobro opremiti se znanjem in poiskati podporo sodelavcev, svetuje. Med odpravljanjem posledic mobinga navaja odvzem motivacije za trpinčenje oziroma občutka, da nas to prizadane, učenje sproščanja in ohranjanja miru, redno vadbo, kot sta hoja in tek v naravi. Omenja tudi različne komunikacijske tehnike, zrcaljenje slišanega: »Praviš, da sem vsem na poti?« in karikiranje oziroma potrjevanje slišanega: »To pa že, odkar sem na svetu,« in: »Zadnje čase pa res.«

Strah pred izgubo službe

Ugotavlja, da delavci v praksi velikokrat ne vlagajo tožb. To je po eni strani razumljivo, po drugi pa so uspešne tožbe najbrž edini način boja proti mobingu. Le tako bodo delodajalci ugotovili, da se jim to ne izplača, in bodo na to pozorni. V veliko pomoč na sodišču je tudi dnevnik spremljanja trpinčenja. Predvsem pa poudarja, da sprejeti interni dogovori in pravilniki v podjetjih ne smejo biti preveč formalizirani, ker lahko zavirajo učinkovit boj proti mobingu.

Čeprav je po ZDR ter zakonu o varnosti in zdravju pri delu preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje mobinga v podjetju dolžnost delodajalca, pa imajo pri tem pomembno vlogo delavska predstavništva. Mag. Rajko Bakovnik, direktor Centra za participativni menedžment, ki je organiziral strokovno izobraževanje, vidi glavno nalogo sveta delavcev v tem, da v organizaciji vpliva na spreminjanje kulture in razmer, da s pravilnikom o preprečevanju mobinga v podjetju doseže sprejetje ničelne tolerance do mobinga. Tako vzpostavi razmere, v katerih bo podjetje preprečevalo in reševalo morebitne primere. Združenje svetov delavcev Slovenije ima zdaj 116 članov, med njimi pa ni predstavnikov iz javnega sektorja.