Po bolezni je največji izziv vrnitev v službo

Prizadela jih je huda bolezen: rak na dojkah. A trnova pot jih je naredila odločnejše. Po premagani bolezni iz njih veje izjemna pozitivnost. S svojimi zgodbami o najpogostejšem raku pri ženskah najbolj stopijo v ospredje oktobra, v svetovnem mesecu boja proti raku na dojkah. Anonimni sogovornici sta spregovorili o težavah, s katerimi sta se spopadali pri vračanju na delovno mesto po bolezni.

Degradacijo na delovnem mestu je še kako občutila 35-letnica, ki so jo zaradi raka na dojki operirali pred tremi leti. Podjetju, v katerem je našla svojo prvo zaposlitev, je izkazovala pripadnost, s sodelavci se je odlično razumela. »Vendar to ni dovolj, če se nadrejeni izživlja nad teboj. On je tisti, ki ima škarje in platno v rokah,« je opozorila.

Proces degradacije se je začel še pred boleznijo, po vrnitvi s porodniškega dopusta, ko so jo premestili na nižje vrednoteno delovno mesto. Morala ga je sprejeti: »Vedela sem, da nisem prva ali edina, ki se ji je v tem podjetju to zgodilo. Bilo mi je hudo.« Kljub temu je korektno opravljala svoje delo. Ko je nadrejeni spoznal, da sta s sodelavcem odličen delovni tandem, je posegel mednju in prekinil sodelovanje. »Kljub vsemu sem prišla v službo vsak dan nasmejana. Spraševali so me, od kod črpam energijo. Vse te neljube dogodke sem prespala. Vendar jih je predelal le razum, podzavest ne. V meni se je kopičilo. In prišlo je tako daleč, da sem zbolela.«

Edina rešitev je bila tožba

Diagnoza: rak na dojki. Delodajalca je obvestila, da bo zaradi bolezni odsotna več kot devet mesecev. »Trudili so se, da bi prek staršev, prijateljev, znancev izvedeli, kaj mi je. Ko so prišli do podatka, so se umaknili.«

Po 14 mesecih odsotnosti in uspešnem okrevanju je bila pripravljena za vrnitev na delovno mesto. Zdravniki so jo opozarjali, naj se ji ne mudi. »Čutila sem se sposobno,« je poudarila. Načrtovana vrnitev je bila postopna: prvi mesec s polovičnim delovnim časom, nato s polnim obsegom. Sestala sta se z nadrejenim in se dogovorila, da ga obvesti, ko bo prejela pisno odločbo o prekinitvi bolniške odsotnosti za polni delovni čas. Tri dni se ga je trudila priklicati, a zaman. Nato se je obrnila na njegovega pomočnika, mu sporočila, da je prejela odločbo za polovični delovni čas in da je pripravljena za vrnitev. Ker obljubljenega odziva ni bilo, je iskala nadaljnja navodila pri vodji kadrovske službe.

»Vodjo kadrovske sem prosila za smernice. Nisem vedela, kam naj grem v ponedeljek zjutraj, ko pridem v podjetje. Naj čakam na recepciji ali grem v svojo pisarno? Sodelavci so mi namreč dejali, da gospa, ki me je nadomeščala, še vedno opravlja delo na mojem delovnem mestu,« je iskala pravo pot v nastali zmedi. »Izrecno sem poudarila, da se hočem vrniti na delovno mesto, ki sem ga imela pred odhodom na zdravljenje, ker bo to zame najmanj naporno, saj poznam delovni proces. Vsako novo delovno mesto namreč prinaša dodaten stres. Vodja kadrovske službe mi je razkrila, da so razmišljali o premestitvi na oddelek, kamor so premeščali zaposlene, za katere niso vedeli, kam naj z njimi. Čeprav imam VII. stopnjo izobrazbe, za katero v tem podjetju nikoli nisem bila ustrezno plačana, a se nisem pritoževala, si tako velike degradacije nisem dovolila. Zahvalila sem se ji za informacijo in dodala, da bom njihovo odločitev pravno preverila. Takrat pa se je sprožila panika, saj je vedela, da delajo napako.«

Na silo so jo sprejeli nazaj na oddelek, ne pa tudi na njeno delovno mesto. Prvi mesec, ko je delala po štiri ure na dan, so jo poslali na teren po Sloveniji. »Si predstavljate, koliko narediš v štirih urah, če se moraš odpeljati v Koper, Maribor ali Mursko Soboto? Skratka, dodatno so se izživljali nad mano.« A ni se vdala, uspešno je opravila načrtovano terensko delo.

Sledili so dnevi, ki so prinašali nove šoke. Nadrejeni ji preprosto ni več namenil delovnih nalog. »Hodila sem v službo in gledala v zrak. Kmalu pa se je začela druga skrajnost – zasul me je z delom. V službi sem bila tudi do deset ur na dan,« je opisovala nemogoče razmere. »Najbolj boleča je bila zame izjava vodje kadrovske službe, da me morajo na silo premestiti v drug oddelek, ker si na delovnem mestu, ki ga opravljam, ne morejo več privoščiti nekoga s tako boleznijo.«

Ker ni vedela, na koga naj se še obrne po pomoč, je generalnemu direktorju napisala elektronsko sporočilo, v katerem je zapisala, da ocenjuje, da delodajalec krši njene delovne pravice. »Odgovoril mi je, da bi bil pogovor pri njem nesmiseln,« je bila razočarana. Po vseh pritiskih se je odločila za umik. Na bolniški je že eno leto. Na začetku leta je vložila tožbo, zdaj čaka na obravnavo. »Hudo je, ko človeka prizadene bolezen, še huje, ko ga prizadene družba. V mojem primeru je bil to delodajalec,« ni skrivala razočaranja.

Povratnicam po težki bolezni in dolgi odsotnosti z delovnega mesta sporoča, naj bodo močne in pogumne. Sama, ki velja za odločno žensko z izjemno pozitivno življenjsko držo in nalezljivo energijo, je postala ob premagani bolezni in mobingu na delovnem mestu trdnejša. »Kar ne ubije, krepi!« je spoznala.

Inšpektorat: prijave so redke

Na inšpektoratu za delo smo povprašali o morebitnih prijavah glede domnevnih kršitev delodajalca ob vrnitvi na delovno mesto po bolezni raka. Odgovorili so, da vodijo statistične podatke po pojavnih oblikah kršitev v skladu s standardno klasifikacijo dejavnosti, in ne po prejetih prijavah: »Zato podatkov o tovrstnih prijavah ni mogoče posredovati. Na sedežu inšpektorata jih tudi ne moremo potrditi, tako da domnevamo, da so zelo redke,« je v odgovoru zapisala glavna inšpektorica RS za delo Nataša Trček.

Opozorili pa so, da mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje vseh delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Spoštovati in varovati mora delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi njegovo zasebnost. Dolžan je zagotavljati delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju od delodajalca, nadrejenih ali sodelavcev. Prepovedani so diskriminacija, spolno in drugo nadlegovanje ter trpinčenje na delovnem mestu. Naštete oblike predstavljajo prekrške, za katere inšpektor lahko izreče globo. V primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu pa je delodajalec tudi odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava.

Ko se je druga sogovornica po dveh letih odsotnosti zaradi raka na dojki vrnila v službo, je podjetje zaradi finančnih težav začelo reorganizacijo in odpuščanje. Njenega delovnega mesta ni bilo več, določili so ji novo. Invalidsko se je upokojila za polovični delovni čas. »Z nekdanjo direktorico sva bili v dobrih odnosih. Novi direktor, ki je sicer prišel iz tujine, moje bolezni ni razumel. Dal mi je zahtevno delo, želel je, da sem v službi po osem ur. Ni razumel, da ne zmorem. Zdelo se mu je celo, da sem premalo ambiciozna. Veselilo me je, da tudi mene obravnava kot vse druge, a je hkrati zahteval preveč,« je razkrila. Po treh letih je šlo podjetje, v katerem je zbrala 15 let delovne dobe, v stečaj, pristala je na zavodu za zaposlovanje.

»Razpisi za polovični delovni čas so bili redki, nanje pa se je prijavilo po več kot 300 kandidatov. Pisala sem prošnje tudi za službe z osemurnim delovnikom, a na razgovorih sem ugotovila, da pri izboru nimam možnosti. Podjetja se v težkih gospodarskih razmerah otepajo delno invalidsko upokojenih, menijo, da zanje niso primeren kader za zaposlovanje.«

Nič ji več ne pride do živega

Po vsakem razgovoru ji je padla samozavest, zdelo se ji je, da nikoli več ne bo zaposlena. »Kljub temu sem vedela, da zmorem in bi lahko opravljala naloge, kot sem jih pred boleznijo,« je verjela vase. Razočarana je opazila, da so njeni prijatelji, znanci in sorodniki prepričani, da nekdo, ki zboli, ni več sposoben delati. »Le svetovalka na zavodu za zaposlovanje me je razumela. Po letu premora sem se zaposlila v gradbenem podjetju. Ker sem stopila v novo polje, sem se morala veliko naučiti. Spoznala sem, da sem zelo prilagodljiva v novem delovnem okolju in pri osvajanju novih znanj.« Znova se je počutila koristno, a po treh letih je šlo tudi to podjetje v stečaj.

Spet je pristala na zavodu. Njena aktivnost v raznih organizacijah jo je pripeljala do novega izziva. »Poleg vseh drugih dejavnosti sem bila osem let prostovoljka v turističnem društvu. Prek njega sem spoznala svojo novo delodajalko. S 1. januarjem bom za polovični delovni čas zaposlena v turistični agenciji,« se po 22 letih delovne dobe veseli začetka na tretjem področju.

Bolezen jo je naučila, da ji nobena stvar več ne pride do živega. »Rak me je psihično dotolkel, ampak sem razčistila sama s seboj. Po bolezni postaneš močnejši in te za malenkosti ne skrbi več,« je razkrila.