Tiskane izdaje
Pogledi politologinje Natasse Petre-Barat, ki je zaradi nosečnosti začasno prekinila aktivno iskanje dela, so se v zadnjem letu precej spremenili. »Nimam več istih prioritet. Pred porodom sem bila 24 ur na dan osredotočena na iskanje službe. Zdaj proučujem cenovne akcije plenic! Biti mama je moja prva služba s polnim delovnim časom. Sicer je neplačana, ni pa zame prva neplačana,« je med smehom povedala. Njena pozornost je usmerjena k prvorojencu, zato raziskuje, kakšno zaposlitev bi si lahko našla, da bi ji še vedno ostalo dovolj časa za otroka. »Ne bi bila rada v službi cele dneve, otrok pa bi zato ostajal sam pred televizorjem. Verjamem, da mi bo to uspelo uresničiti,« je odločna. Upanje je tisto, zaradi katerega ne popušča.
Mlada mamica, ki prihaja iz Aten, je v Sloveniji poročena, ima stalno prebivališče, nima pa še slovenskega državljanstva. Zato ne dobiva državne pomoči kot brezposelna mati. Prav tako z možem nista dobila varstva v vrtcu za sina. Do poroda je nekaj prislužila s prevajanjem iz grškega jezika. To dela še naprej, hkrati pa pošilja nove prošnje na prevajalske agencije.
Aleš se je samozaposlil
Aleš Ogorevc, po izobrazbi geograf kontaktnih prostorov, a ga bolj veseli zaposlitev v kreativnih industrijah, se je za pet mesecev zaposlil pri projektu Podjetno v svet podjetništva pod okriljem Regionalne razvojne agencije Gorenjske. Čas prve zaposlitve se je iztekel. V tem obdobju je navezal vrsto novih stikov in razvijal svoje ideje. Pred mesecem se je odločil za samozaposlitev. Pravi, da mu ta status ustreza, saj se mu sproti odpirajo novi projekti na vseh ravneh: »Kot samostojni podjetnik lahko delam na raznovrstnih področjih.« Kajti ne bi rad okostenel na istem delovnem mestu.
Glavni vir dohodka mu zdaj prinaša Ekošola, s katero je sklenil enoletno pogodbo. V službi je osem ur na dan. »To je program okoljske vzgoje in izobraževanja, namenjen ozaveščanju o trajnostnem razvoju med učenci. V Sloveniji je vanj vključenih več kot 700 osnovnih in srednjih šol, vrtcev, fakultet. Delam v majhni ekipi, sem vodja projektov, skrbim tudi za administracijo. Pred kratkim smo na Brdu pripravili konferenco, na kateri smo imeli 500 udeležencev. Sicer je v projekt vključenih več kot tisoč ljudi,« je opisal.
Nejc za določen čas
Tudi diplomirani inženir gozdarstva Nejc Praznik sledi svojemu cilju. Odločen je, da bo gozdar. Prvo zaposlitev je sicer dobil prek razpisa zavoda za zaposlovanje Prvi izziv (za 15 mesecev je prejel subvencijo v višini 7250 evrov, s katero se je zaposlil v družinskem podjetju), hkrati pa je opravljal prostovoljno pripravništvo na zavodu za gozdove. »Delal sem vso pomlad in poletje, bilo mi je zelo všeč, naučil sem se veliko. Potem ko so nas na fakulteti naučili teorijo, sem se z veseljem premaknil v prakso. Prostovoljno pripravništvo naj bi trajalo do maja prihodnje leto. Ves čas sem spremljal razpise in pošiljal prošnje. Eno od večjih zasebnih gozdarskih podjetij je objavilo razpis za inženirja gozdarstva. Prijavil sem se, poklicali so me na razgovor in mi ponudili službo za določen čas,« je opisal svoj »izlet« iz javnega v zasebni sektor.
Njegova zaposlitev za določen čas, omejena je na izbrani projekt, bo trajala tri mesece. »Izkušnja je zelo dragocena. Vsekakor bo odlična referenca za prihodnost. Potem pa bomo videli, kako naprej ...«
Klasičnih zaposlitev ni več
In kako trije sogovorniki ocenjujejo razmere na trgu? Natassa zaznava med svojimi znanci pogoste odločitve za podiplomski študij, čedalje več je priložnostnega dela in prostovoljnega pripravništva. Se jim zdi, da je bilo pred letom dni laže najti službo? »Nimam občutka, da se je situacija spremenila. Tisti, s katerimi se družim, imajo enak status kot pred letom dni: tisti, ki so bili prej zaposleni, so še zaposleni, tisti, ki so bili brezposelni, iščejo službo, nekaj kolegov se je na silo lotilo podiplomskega študija, da si uredijo status, vprašanje pa je, ali jim bo to sploh kaj koristilo,« je razmišljal Nejc. Aleš mu je prikimal: »Razmere so podobne lanskim. Čutim pa spremembe pri sebi. Precej drugače razmišljam, kot sem pred enim letom, in tudi počutim se drugače. Zdaj vidim veliko več priložnosti. Zdi se mi, da imajo ljudje okoli mene službe, pa tudi delo je mogoče najti. S pozitivnim odnosom in pravim pristopom se stvari uredijo,« je prepričan.
Torej: službo je mogoče najti? »Delo. Službo v klasičnem pomenu pa težko, saj tega tako rekoč ni več. Ti vzorci so preživeti,« je odgovoril Aleš.
»Toda jaz se na poti do svojega cilja moram držati klasičnih načinov zaposlitve,« ga je dopolnil Nejc. »Ker ne odstopam od tega, da bom zaposlen kje drugje kakor v gozdarstvu. Čakam, da se moratorij na zaposlovanje v javnem sektorju ukine ali pa da v zasebnem sektorju kakšno večje podjetje razpiše delovno mesto. Nadaljujem klasično iskanje službe, pisanje prošenj, preverjanje razpisov,« je dejal inženir gozdarstva, ki je spoznal, da je pot do želene zaposlitve daljša, kot si je predstavljal. »V tem času sem se naučil vztrajnosti.« Medtem ko sta bila fanta aktivna na svojih področjih, se je Natassa spoprijemala z drugimi zadolžitvami. »Opravljam delo, ki se ne ceni. Kaj pa delaš, me vprašajo, saj otrok samo spi. No, včasih se zbudim tudi po 15-krat na noč,« je opisala »poklic« matere.
V zadnjem letu se je vsak nečesa naučil. Bi se zdaj morda iskanja lotili drugače? »Takrat ko sem sodeloval v Delovi akciji, sem se enkrat na teden sestajal s še tremi gozdarji. Pogovarjali smo se, delili svoje zamisli in jih razvijali. Potem pa se je vsem štirim v roku dveh tednov ponudila priložnost drugje; eden je odšel v Bruselj, drugi se je odločil za podiplomski študij, tretja je dobila službo v računalniškem podjetju. Pa smo se ustavili in nehali razvijati zamisel,« je razkril Nejc.
Moč viharjenja možganov
»Podobno smo delali mi, le na področju turizma,« je dodal Aleš. »Res je neverjetno, kako je takšno skupinsko razmišljanje učinkovito. V dveh mesecih smo razvili veliko idej. Če se nam ne bi odprle druge priložnosti, bi lahko naš 'brainstorming' tudi uresničili,« je nadaljeval Nejc. »Ta projekt nas še čaka.«
Aleš je opozoril, da je največja težava mladih iskalcev ta, da so zasidrani v območju ugodja. »Prej ko se nehaš obremenjevati s tem, da država nič ne naredi zate, prej ti steče. Treba je izstopiti iz območja ugodja, iskati priložnosti in poskusiti kaj novega. Nihče od nas ni, denimo, vrhunski športnik, a lahko izstopi iz okvirjev,« je dejal. »Res je, nismo vrhunski športniki. Ampak pot do službe je le dolga in težka, zanjo pa moraš imeti veliko kondicije,« ga je dopolnila Natassa.
