Tiskane izdaje
Irena Ciglič je maja postala profesorica športne vzgoje. Do zagovora diplomskega dela na fakulteti za šport je štiri leta delovne izkušnje nabirala na belih strminah kot učiteljica smučanja. Delo prek študentske napotnice se je s pridobitvijo izobrazbe končalo. Ker primerne službe v Sloveniji ni našla, se je odločila za sezonsko delo v Avstriji.
Med študijem je usklajevala delo v smučarskem klubu z varstvom otrok v vrtcu. »Le kombinacija obojega mi je omogočila pokrivanje življenjskih stroškov v Ljubljani. Študentskega statusa nimam več, zaposlitev pa je v gospodarski krizi pri nas izjemno težko dobiti. Klub je hotel nadaljevati sodelovanje, vendar me ne bi mogel zaposliti. Samo to delo bi bilo premalo za življenje. Spoznala sem, da zaradi razmer v Sloveniji nimam več kaj početi. Odločila sem se, da znanje izkoristim nekje, kjer bom našla primerno službo in zaslužek,« je razmišljala Irena Ciglič.
Kot profesorica športne vzgoje bi se morala prijaviti za pripravništvo, če bi hotela poučevati v šoli. »Od sošolcev in kolegov sem izvedela, da je to pripravništvo samo še prostovoljno. Spraševala sem se, ali je smiselno delati brezplačno deset mesecev, saj mi po opravljenem strokovnem izpitu še vedno nihče ne zagotavlja, da bom dobila zaposlitev. Povrhu bi morala zaradi izpada dohodkov za denar, s katerim bi poravnala osnovne stroške življenja, prositi starše. V interesu pa mi je, da začnem skrbeti sama zase. Tujina se mi je zato zdela najboljša možnost,« je pojasnila 26-letnica iz Kočevja.
S prijateljico Urško sta po spletu poiskali kontakte avstrijskih smučarskih šol in jim poslali prošnje za delo. »Presenetili so nas z odzivnostjo. Slovenski delodajalci namreč le še redko odgovarjajo na prošnje. Večina nam je odgovorila pozitivno,« je dejala sogovornica, ki je v Avstriji prvič poučevala smučanje pred dvema letoma, ko je bila s svojim slovenskim klubom v Kaprunu.
Med 25 učitelji trije Slovenci
Izbrali sta si Katschberg. »Za to smučarsko šolo nama je povedala rojakinja, ki je tam delala prejšnjo sezono. Potrdila je, da je imela z delodajalcem dobre izkušnje, kar je bil za naju zelo pomemben podatek, saj nikoli ne veš, kam se podajaš in s kom imaš opravka. Njena beseda je tako pomagala pri odločitvi. Dogovorili smo se za osebno srečanje s šefom, na katerem smo se že pogovarjali o najinih nalogah in njegovih dolžnostih. Priskrbel nama je tudi stanovanje,« je povedala Irena Ciglič.
Delodajalec ima zakupljen del proge, poleg smučarske šole ima še svoj servis, ukvarja se tudi z izposojo opreme. Zanj dela 25 smučarskih inštruktorjev, med njimi so trije Slovenci, dva Nizozemca in en Italijan, preostali so Avstrijci.
Prve delovne dneve sta Irena in Urška pomagali pri pripravi terena, imeli sta nekaj individualnih učnih ur, na začetku tega tedna pa sta začeli delati s skupinami. »Pet ur na dan preživiš na smučišču s strankami. Proste so sobote, lahko pa se odločaš še za individualne ure. Zdaj je največ Angležev, januarja pa pričakujemo Hrvate,« je razkrila. Vesela je obojih, saj se lahko z njimi sporazumeva v angleškem in hrvaškem jeziku.
Možnosti za poletno delo
Posebna izkušnja je bil dvodnevni tečaj za učitelje smučanja, ki sta se ga udeležili zaradi pridobivanja besednega zaklada v nemškem jeziku. »Delodajalec se zaveda, da je slovenska smučarska šola zelo kakovostna. Tudi zato mu je v interesu najemati slovenske učitelje. Preden sva prišli, so naju opozorili, da avstrijska smučarska šola ni ravno najboljša. To se nama je zdelo nenavadno, saj vemo, kako dobre tekmovalce imajo v vrhunskem smučanju. Ampak zdaj vidiva, da je pristop v tekmovalni veji očitno povsem nekaj drugega kot pa tisti pri rekreativnem smučanju,« je poudarila.
Najbolj jo je presenetila tehnika, ki jo učitelji posredujejo tečajnikom: »Ko jih opazuješ, se ti zdi, da živijo v 80. letih prejšnjega stoletja, ko so smučali še na 'sulicah'. Učijo vse tisto, za kar pri nas rečemo: tega ne smeš. Pri nas se ve, kakšna je postavitev na smučeh, kolena so pokrčena, trup je rahlo naprej, tudi roke, med smučanjem je pomembno gibanje gor-dol. Pri njih tega ni, kolena so stegnjena, roke in palice pa vsepovsod, samo pred njimi ne. Pri smučeh z zarezno tehniko je pomembno, da so v zavoju paralelno poravnane, oni pa učijo princip s sulic, tako imenovano krmarico. Pri zarezni tehniki je to največja napaka, saj s tem sploh ne izkoristiš zmožnosti, ki jih ponuja tovrstna smučka,« je odkimavala z glavo.
Irena bo sezonsko delo končala sredi aprila. Z zasluženim si bo najprej privoščila potovanje; je namreč strastna deskarka na valovih. Kako pa naprej? »Po spletu spremljam razpise za delovna mesta v Sloveniji, sicer pa nama je šef v klubu dejal, da bi bil vesel, če se bova vrnili. Tudi poleti mu dela ne zmanjka, saj se ukvarja z raftingom in pohodništvom,« je za konec omenila še dragoceno odpiranje novih poti.
