Šivilja, ki je v Avstriji našla nov zagon

Ireni Novinšek se je zamisel, da bi dejavnost preselila čez mejo, utrnila med izletom na Vrbsko jezero. »Prijateljica se je pri teti iz Celovca pozanimala, ali tam potrebujejo šivilje. Ko je povedala, da jih zelo primanjkuje, sem se odločila. To je bilo jeseni leta 2011. Nato je vse potekalo zelo hitro. Slovenska gospodarska zveza mi je pomagala z informacijami, katere dokumente potrebujem, skupaj smo naredili poslovni načrt. Pri koroški razvojni agenciji so me povezali z davčnim svetovalcem, novembra sem imela dokumente že urejene. Spomladi leta 2012 sem že začela delati,« v svoji šiviljski delavnici na Tarviser Straße 60 v Celovcu razlaga Irena Novinšek. Podprla jo je tudi družina, odrasla otroka in bivši mož, na kar je zelo ponosna.

Spoštovanje in pošteno plačilo

Ko primerja razmere za delo obrtnikov v Sloveniji in Avstriji, se pokažejo velike razlike. »Stranke tukaj spoštujejo tvoje delo, tvoj poklic. In tudi pošteno plačajo. Same od sebe so mi ponudile avans za izdelavo oblačila. Če so zadovoljni, se tudi iskreno zahvalijo.« Zaradi tega, ker je Slovenka, težav v Celovcu ni imela, nasprotno, ljudje so bili prijazni in potrpežljivi, ko se je še lovila z nemščino.

Poslovno okolje je po njenih izkušnjah v Avstriji veliko boljše. »Tri leta od začetka dela imaš posebne ugodnosti, ni davka na dobiček, prispevki znašajo 490 evrov na tri mesece, v Sloveniji pa sem plačevala 305 evrov na mesec, predstavljajte si, koliko lažje mi je tukaj. Ker plačujem na tri mesece, imam dovolj časa, da zaslužim za prispevke, tudi če sem teden dni bolna, v Sloveniji si nisem mogla privoščiti dneva bolezni. Poleg tega imajo tukaj veliko več razumevanja. Pri nas so se na davkariji skoraj smejali, češ da jih nič ne zanima, če ne zmoreš plačati. Ti pač nabijejo zamudne obresti in se ti usedejo na račun. Tukaj so mi kar vnaprej povedali, naj se oglasim, če bom imela težave, in bomo skupaj uredili; bodisi zamaknili plačilo bodisi ga razdelili na obroke. Vse se da urediti.«

Brez birokratskih nesmislov

Pri vodenju poslovne dokumentacije v Avstriji po njenih besedah uradniki manj zapletajo, obrtniku pustijo veliko bolj proste roke, a številke se morajo na koncu ujemati. »Ni birokratskih nesmislov, požarnih redov, izpitov iz varstva pri delu in podobno. Doma sem morala imeti za obrt deset študij, obiskala me je vrsta inšpektorjev. Tukaj pa je pomembno le, da imaš prostor in stroje, da delaš in plačuješ prispevke. Zato je Avstrija bolj uspešna, saj vedo, da ukvarjanje s papirji vzame čas, čas pa je denar.«

Šivilja Irena Novinšek izdeluje oblačila po meri, moška, ženska in otroška, tudi za slovesne priložnosti, popravlja in krajša. »Tukaj ni cenika, cene so na trgu, sam se odločiš, za koliko boš delal. Uradna urna postavka je sicer 35 evrov, torej je plačilo odvisno od tega, kako hitro kaj narediš. Če si hiter, si lahko ugodnejši. Ne gre le za krajšanje, ampak tudi svetovanje. Plačajo se izkušnje in strokovnost. Zdaj si ne morem več privoščiti delati pod ceno, tega tudi nočem! Po 20 letih dela v Sloveniji si moram v prihodnjih 20 letih zaslužiti za pokojnino.«

Sogovornica je odlična povezovalka; ker krzna ne šiva, je za stranke organizirala slovenskega krznarja, ki ob določenih dneh pride v njeno delavnico, svetuje strankam in vzame oblačila v popravilo. Sodeluje še z usnjarjem iz Domžal, ki ji izdeluje torbice in pasove po meri, da se ujemajo z oblačili. Tudi blago in gumbe kupuje v Sloveniji pri trgovcih, ki jih pozna že od prej. Njene stranke pa so zadovoljne, ker dobijo oblačila iz materialov, ki jih v Avstriji ni. »Na unikat dajo Avstrijci zelo veliko,« poudarja Irena Novinšek.

Primanjkuje obrtnikov

Pa konkurenca? Niso imele kolegice nič proti, da jim je skočila v zelje? »Tudi tukaj je razlika zelo velika. Pri nas je bila konkurenca zahrbtna, kolegice so mi škodovale, prevzemale stranke, zniževale ceno. Tukaj si pomagamo, do mene so prijazne. Tudi zato, ker sem sama prijazna. Prav tako so razumeli, da sem na začetku slabše govorila nemško. Pri takem odnosu človek seveda rad dela, ima energijo in zanos.«

Nemški jezik je v Sloveniji znala slabo, kolikor se ga je učila v srednji šoli, v domovini ga ni uporabljala. Pred prihodom v Celovec je tri mesece hodila na tečaj, da je obnovila znanje, nato pa je napredovala z rabo, v pogovoru. Zdaj ima v Avstriji tudi partnerja, ki ji je pomagal pri učenju jezika. Slovenščina ji vedno pride prav, saj je približno polovica strank Slovencev, a tudi Avstrijci, ki so se v šoli učili slovensko, se trudijo v našem jeziku. S tujimi študenti se pogovarja angleško.

Vsem, ki bi si želeli iti po njenih stopinjah in odpreti obrt v Avstriji, svetuje, naj najprej temeljito raziščejo trg. Kot opaža, v Avstriji primanjkuje vseh »starih« obrtnikov, usnjarjev, čevljarjev, krznarjev, krojačev, šivilj. Tako v Celovcu, najbrž še bolj pa na Dunaju, kjer so cene za tovrstne storitve še višje. Zelo pomembno je dobro zanje nemščine, sprejeti je treba tukajšnje navade in spoštovati tradicijo, ki je v Avstriji zelo pomembna. Za posel sta bistvena tudi natančnost in spoštovanje sklenjenega dogovora.

»Priti morate s poštenimi nameni in pripravljeni morate biti delati,« polaga na srce morebitnim kandidatom za prihod v Avstrijo Irena Novinšek.