Tiskane izdaje
»Sem brezposelna,« s pomenljivo znižanim tonom pritrdi vprašanju, zakaj se je odločila za vufanje, kakor se imenuje prostovoljno delo na ekoloških kmetijah. Šestindvajsetletna Urša Prah je lani diplomirala iz agronomije na ljubljanski biotehniški fakulteti. Vendar ni začela takoj iskati službe, ampak se je prijavila v program Leonardo da Vinci – ta je namenjen razvoju poklicnega in strokovnega izobraževanja in povečanju zaposljivosti posameznikov – in dobila strokovno prakso v Italiji. Po treh mesecih jo je opravila, ker je imela pred seboj še celo poletje, pa se ji še ni mudilo domov.
Želela se je bolje naučiti italijanščine, zato se je včlanila v italijansko nacionalno mrežo ponudnikov prostovoljnega dela, v kateri je okoli 500 ekoloških kmetij. Odločila se je za posestvo blizu mesta Novi Ligure v deželi Piemont, katerega glavna dejavnost je biodinamično vinogradništvo.
Izbereš delo, ki te
»Delala sem na vrtu, včasih smo na pašo gnali krave in jih zganjali skupaj pri prečkanju ceste. Delovnik je bil ustaljen, od osme ure zjutraj do pol enih dopoldne pet dni v tednu. Nikoli nisem imela občutka, da bi me kdo izkoriščal,« odvrne, čeprav je slišala tudi takšne zgodbe. »Je pa normalno, da so od nas pričakovali, da delamo. Če veš, da odhajaš na delo na prostem, ki je tudi fizično zahtevno, moraš to sprejeti.«
Drugače pa so na posestvu vuferjem poskušali čim bolj ugoditi. Urša je bila prijetno presenečena, ko jo je ob prihodu na postaji čakal prevoz do posestva. Lastnik, eden prvih italijanskih pridelovalcev grozdja po biodinamični metodi, »garač v umazanih oblačilih«, je prostovoljce veliko naučil. »Ob koncu tedna smo šli v naravni park, ob večerih smo pekli na žaru, prejšnji teden smo se šli kopat.«
Načrti pred iskanjem zaposlitve
Na splošno je bilo veliko druženja. Prostovoljci so spali v sobah z desetimi ležišči in imeli skupne obroke, ki jim jih je iz večinoma na posestvu pridelanih živil pripravljal kuhar; ta je kuhal tudi v kuhinji kmečkega turizma. »Če si na posestvu, kjer pridelujejo vino, se ob večerji tega tudi veliko spije,« se nasmeji Urša.
Po dveh tednih je zamenjala gostitelje. Razpoloženje na turistični domačiji blizu Orvieta v Umbriji je povsem drugačno, bolj intimno. Domačija, kjer oddajajo v najem počitniške apartmaje, na njej pa so tudi zelenjavni vrt, gozd, ovce ter mladi nasadi oljk in sadnega drevja, je v lasti štiričlanske družine.
»Mož je že upokojen, žena še dela, ena hčerka študira, druga je doma.« Urša je edina prostovoljka, zato je tako rekoč družinska članica, a dela ima dovolj. »Ker so drevesa še mlada, jih je treba zaliti vsakih deset dni. Če jih moraš zaliti sto, to zahteva veliko časa.« Skrbi še za domače živali in dela na vrtu.
Tudi pri teh gostiteljih se počuti dobro in nima občutka, da bi od nje zahtevali preveč. »Niso pa to ravno počitnice,« prizna. Ko se ji bo bivanje izteklo – ponudniki so precej zasedeni, zato je pri enem težko biti več kot dva tedna –, bi rada nadaljevala vufanje še avgusta in septembra. Najraje bi šla na Sardinijo na nasade sadnega drevja in oljk. »Morala bi si najti službo … Toda ne mudi se mi, poletje je, hočem ga izkoristiti. Ne bi me bilo strah, tudi če bi morala spati v šotoru.«
