Tradicija in trg: Vedeti, znati in tudi – prodati

V letu in pol je v Ribnici zaživel Rokodelski center suhe robe in lončarstva. Čeprav njegovo ime spominja na stare obrti, v njem poleg rokodelske dejavnosti delujeta muzej in galerija. O delovanju ustanove, v kateri so še pletarska, lončarska in likovna šola, smo se pogovarjali z direktorico Polono Rigler Grm.

Nekoliko je presenetljivo, da imate v enem javnem zavodu združene muzejsko dejavnost, galerijo in rokodelstvo. Ali lahko tako različne dejavnosti živijo druga ob drugi?

Izhajamo iz Miklove hiše in dobro poznamo muzejske in galerijske vsebine, zato smo rokodelstvo oziroma to našo dediščino znali umestiti v te vsebine. Vsaka enota deluje avtonomno, vendar jih povezujemo, kjer je to potrebno. Ljudje, ugotavljamo, pa potem odhajajo zadovoljni. Tudi rokodelstvo peljemo tako, da je podaljšana roka muzeja. Pred tem muzej ni imel možnosti izvajanja dejavnosti v smislu delavnic in podobnega, zato nismo mogli slediti trendu, da se čimveč stvari dela konkretno, ne pa samo z razlago in razstavami. Zdaj je drugače, saj smo s konceptom, ki ga imamo, prehiteli kar nekaj muzejev, ker imamo veliko možnost ustvarjanja, torej izvedbe delavnic, demonstracij, tehniških dnevov in podobnih dejavnosti. Mislim, da smo celostno povzeli zamisli profesorja Janeza Bogataja, ki je pripravil projekt rokodelskih centrov.

Posebnost ste tudi med slovenskimi rokodelskimi centri.

Prva razlika je že v organiziranosti. Slovenski rokodelski centri niso organizirani kot javni zavodi. Mi pa smo javna služba. Občina Ribnica zagotavlja denar za šest zaposlenih: dve sta v muzeju, po eden za rokodelstvo, galerijo, trgovino ter direktorica. To omogoča načrtovanje vsebin in dolgoročnejše organiziranje.

Je vaša posebnost poudarek na konkretne rokodelce, ki opravljajo dejavnost v centru?

Izdelovalci so najpomembnejši, so nosilci žive dediščine, brez katerih rokodelski center ne bi živel. Z nami sodeluje – če vštejemo vse, tudi tiste, ki samo prodajajo izdelke pri nas – več kot trideset ljudi. Nekateri so mentorji – za lončarstvo imamo štiri, za suhorobarstvo okrog deset – in z njimi sodelujemo glede na želje obiskovalcev. Če nekdo želi videti delo obodarja, spominkarja, strugarja, pletarja, lončarja, žličarja, zobotrebčarja... Te ljudi vključimo, saj je naš cilj ohraniti pestrost desetih suhorobarskih panog in lončarstva.

Je cilj prenos tradicije, ki je v Ribniški dolini vsaj v suhorobarstvu še vedno zelo živa in bogata?

Prenos znanja iz roda v rod je danes težje izvedljiv kot nekoč. Zato je dobro, da imamo rokodelski center, kjer v okviru javne službe to znanje prenašamo naprej z različnimi izobraževanji. Za otroke so to tehniški dnevi, kar je kratkotrajnejša oblika izobraževanja, za odrasle pa imamo pletarsko in lončarsko šolo. Ljudje si gredo lahko ogledat tudi delavnice rokodelcev na dom. V centru imamo delavnice, vendar niso tako specifično opremljene, da bi lahko verodostojno predstavili in demonstrirali vsako suhorobarsko panogo, ker nimamo posebnih orodij za vsako panogo posebej.

Za vami je prvo leto lončarske in pletarske šole, kjer skorajda ni bilo osipa udeležencev. Po še dveh letih izobraževanja bodo udeleženci pridobili nacionalno poklicno kvalifikacijo pletar in lončar. Je vaš namen, da bi vsaj nekateri ljudje odprli popoldansko obrt oziroma da bi lahko živeli od tega?

Takšen je tudi cilj suhorobarstva in ljudi iz teh krajev: vedeti, znati narediti in prodati. Gre za ta trikotnik, ki ga poskušamo graditi tudi pri nas. Začeli smo z učenjem izdelovanja izdelkov in rezultat je razstava, ki je bila postavljena ob zaključku lončarske in pletarske šole. Naslednji korak bo možnost prodaje izdelkov v naši trgovini, in ko bodo imeli obrt, bodo samostojni in bodo lahko prodajali kjerkoli, prodajalcem suhe robe, pri nas ali v lastni režiji. To je lahko dopolnilna dejavnost, ne vem pa, ali bo s tem mogoče samostojno preživetje.

Kako si razlagate dejstvo, da je pri vseh treh vaših šolah, likovni, pletarski in lončarski, tako majhen osip?

V resnici ne vem. Na pletarski šoli je bilo na začetku vpisanih 30 udeležencev, končalo jo je 26, pri lončarski šoli je začelo 12 udeležencev, končalo pa devet. Likovna šola pa združuje okoli 70 slušateljev, ki so razdeljeni v štiri letnike.

Res pa je, da smo imeli za pletarsko in lončarsko šolo pripravljen koncept in razdelane vsebine. Takšen način dela izhaja iz muzejskega dela in raziskovanja, ki smo ga opravili in v resnici vemo, kako se tem stvarem streže: kakšni so postopki, kakšni so načini izdelave in tudi časovno je vse domišljeno. Vse to smo uskladili z mentorji, tako da se stvari niso ponavljale, razen seveda tam, kjer je to nujno, da udeleženci dobijo rutino. V resnici velja, da vaja dela mojstra, mojster pa vajo. To se obrestuje.

Verjetno pa je razlog za tako majhen osip tudi ta, da se je v skupinah ustvarilo prijetno razpoloženje, tako da so ljudje z veseljem prihajali, se družili in je nastalo tisto, kar je pomembno: roka, glava in srce, ki so zaigrali.

Koliko obiskovalcev imate?

Lani smo imeli okrog 25.000 obiskovalcev. Rokodelski program je s tehniškimi dnevi, projektnimi dnevi, demonstracijami, ogledi in s prireditvami spoznavalo okrog 10.000 ljudi, galerijo je obiskalo okoli 6000 obiskovalcev, muzej 7500 obiskovalcev, v dvorani, ki jo oddajamo, je bilo okoli 2500 ljudi. Prišteti pa je treba še obiskovalce naše trgovine, ki je nastala iz nekdanje muzejske trgovine.

Kakšni pa so načrti?

V prihodnje bomo morali dati prednost suhorobarskim panogam, ki so bolj ali manj ročne: obodarstvu, podnarstvu, zobotrebčarstvu... Seveda bomo ustaljene programe dopolnjevali, vendar že zdaj vemo, da smo organizacijsko in prostorsko omejeni.