Tiskane izdaje
O tem sem razmišljala, ko sem se znašla pred Rorschachovim testom. Saj veste, to so tiste packe, ki niso nič, hkrati pa so lahko vse in kar koli. Razmišljala sem o tem, da je bil gospod Rorschach najbrž eden tistih ljudi, ki jim ne gre nikoli nobena stvar v nič. Kako se mu je verjetno leta 1921, ko je ta test nastal, polilo črnilo po papirjih, potem je pa še mačka skočila na pisalno mizo in se zleknila na zganjeni list, ker je pač v danem trenutku tako lahko povzročila največ škode. Mačke imajo to v genih. A kar bi za marsikoga pomenilo uničene zapiske in vse dopoldne pucanja, je Hermann (tako mu je bilo ime, nič čudnega, da je bil tako učinkovit) spremenil v enega najpogosteje uporabljanih psiholoških testov na svetu sploh.
Znajti se pred njim (in z njim) ni majhna stvar. Vse živo se podi človeku po glavi - od tega, da nam ni prav, da bo nekdo drug o nas vedel stvari, ki jih še sami o sebi ne vemo, pa do dvoma o lastni interpretaciji podob, ne glede na vsa zagotovila, da je to eden redkih testov, kjer so vsi odgovori pravilni. Jaz sem še danes prepričana, da je to samo finta. Ko takole zreš v takšno packo in v glavi surfaš čez vse mogoče podobe, ki se rojevajo iz nje, se čez čas res začneš spraševati, kdo je tukaj packa.
Pa tudi to, koliko v resnici razumeš samega sebe. In druge, če smo že pri tem. Koliko zares vemo drug o drugem? O večini ljudi v svojem življenju vem, koliko so stari, kakšno muziko poslušajo in kaj so po horoskopu. Drugi o meni vejo, s čim se preživljam, kaj počne moja sestra in kam (ne) grem na počitnice. Od daleč smo vsi kot iz revije. Drug o drugem vemo malo, zato si večino stvari predstavljamo. Ljudje smo packe, vsi po vrsti.
