Tiskane izdaje
Kdo pravi, da so vse najboljše stvari izumili odrasli? Izmislili so si veliko novotarij, a kolikor so z njimi naredili dobrega, so povzročili tudi škode. Zato smo se ozrli po spletni pokrajini in našli nekaj otrok, ki z dobrimi deli in domislicami poskušajo rešiti svet pred napakami in neumnostmi odraslih.
Mladi Kenijec Richard Turere se je dolgo ubadal z mislijo, kako obvarovati čredo domačih pašnih živali pred pogostimi napadi levov z bližnjega narodnega parka Nairobi.
Ugotovil je, da se levi ogradam pašnikov izogibajo, če ponoči okoli njih kdo hodi z ročno svetilko, zato je izdelal avtomatski razsvetljevalni sistem, ki odganja leve.
Sestavljen je iz povezanih sijalk led iz pokvarjenih ročnih svetilk, ki so priključene na star avtomobilski akumulator, temu pa elektriko dovaja fotovoltaična plošča na strehi družinskega domovanja.
Zaščitni sistem stane slabih deset dolarjev, zato si ga lahko privoščijo tudi najrevnejši kmetje. Odkar je nameščen okoli pašnikov Turerejevih, levi še niso napadli.
Američan Jason Lin je za težave, ki jih povzročajo gore odpadne elektronike, izvedel pri uri zemljepisa.
Namesto da bi zamahnil z roko in si kupil novo elektronsko igračo, je s skupino prijateljev vzpostavil spletno stran iretron.com, na kateri ljudje lahko prodajo elektronske naprave, ki jih ne potrebujejo več.
Lin in prijatelji jih popravijo in prodajo po eBayu. Tiste, ki jim ne morejo več pomagati, predajo centru za recikliranje elektronskih naprav, druge, ki jih noče nihče kupiti, pa podarijo.
S 17 leti je Parker Liutad veteran polarnih odprav. Antarktiko je v spremstvu polarnega popotnika Roberta Swana prvič dosegel, ko je imel 14 let.
Leto pozneje je hotel osvojiti Severni tečaj, a se mu je cilj za las izmuznil. Severni tečaj je namreč točka GPS na nenehno premikajočem se sestavu ledenih plošč, ki jih Parker zaradi stalitve ledenega prehoda do njih ni mogel doseči.
Popravni izpit je opravil lani, decembra letos pa namerava s stokilogramskimi sanmi popolnoma sam prevoziti skoraj 900 kilometrov do Južnega tečaja.
Odprav ne načrtuje zaradi lastne slave, temveč z njimi ozavešča mlade o podnebnih spremembah. Tiste, ki imajo zanimive predloge za njihovo omilitev, tudi povezuje z vplivnimi posamezniki, ki si prizadevajo za isti cilj.
Ko se je spomladi 2010 v Mehiškem zalivu zgodila nesreča na naftni ploščadi Deepwater Horizon, zaradi katere je iz vrtine na morskem dnu izteklo ogromno nafte, je 11-letna Olivia Bouler zavrtela telefonsko številko organizacije za zaščito ptic National Audubon Society in ji ponudila pomoč.
Strastna slikarka ji je predala 500 akvarelov ptic, s katerimi je na dobrodelni dražbi ta iztržila 200.000 ameriških dolarjev. Porabila jih je za čiščenje nafte z obal Mehiškega zaliva, Olivia pa je akvarele objavila v knjižici Saving the Gulf.
Med aktivisti iz ducata ameriških zveznih držav, ki so vložili tožbo proti vladi z zahtevo, naj razglasi ozračje za javno dobrino in začne zmanjševati izpuste toplogrednih plinov, je tudi 16-letni Alex Loorz.
Za tožbo se je odločil, ker je vlada prepustila prihodnost mladih industriji, ki temelji na fosilnih gorivih, s čimer je zanemarila njihovo pravico do podedovanja planeta, kakršnega si zaslužijo.
Loorz se namerava povezati z mladimi iz drugih zveznih držav. Upajmo, da jim bo skupaj uspelo.
Vera premika gore, pravi rek, toda Caitlyn Larson je vložila veliko truda v to, da se gore ne bi premaknile.
Desetletnica živi v mestu Orogrande v ameriški zvezni državni Nova Mehika, ki je bilo na začetku prejšnjega stoletja cvetoča skupnost iskalcev zlata; bližnje pogorje Jarillo je bilo namreč bogato s to drago kovino.
Čeprav rudniki zlata ne obratujejo več, so Caitlyn in drugi meščani pred kakšnim letom opazili, da je v eni od gora nova luknja. S poizvedovanjem so odkrili, da neko podjetje namerava izkopati celo goro in šest milijonov ton zemlje premestiti na Kitajsko.
To se jim je zdelo nesprejemljivo, zato so sprožili obsežno kampanjo.
Glas o njej je dosegel direktorja drugega rudarskega podjetja, ki je ugotovil, da izvajalec za dela ni pridobil dovoljenja države. Kaže, da jih bo moral ustaviti.
Najstnik Mason Perez iz Rena v ameriški Nevadi pa je preblisk genialnosti dobil na bejzbolski tekmi.
Ko si je na stranišču hotel umiti roke, je voda iz pipe pridrla tako agresivno, da mu jih je skoraj odbilo. Ker ima Reno pogosto težave s pomanjkanjem pitne vode, je Masonu šinilo v glavo, da bi jih lahko rešili z zmanjšanjem pritiska v vodovodnih pipah.
Zamisel je preveril v praksi in ugotovil, da se pri napol zaprtem ventilu v primerjavi s popolnoma odprtim prihrani do 23 odstotkov vode.
Odkar na straniščih stadiona varčujejo z vodo, so mesečni račun zanjo zmanjšali za petino.
Upravljavec mestnega vodovodnega omrežja zdaj proučuje, ali bi se izplačalo enak ukrep uvesti tudi v vseh stavbah v mestni lasti.
