Sonos play one: Enostaven in mogočen zvočnik

Najcenejši zvočnik iz ponudbe Sonosa se izkaže vsaj tako dobro kot ostali, je pa tudi njegov zvok neuravnotežen.

Objavljeno
04. april 2014 18.22
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Lenart J. Kučić, Sobotna priloga
Na sejmih zabavne elektronike ne manjka najrazličnejših zvočniških sistemov. Večina ponudnikov nastopa v nižjem cenovnem razredu - s poceni zvočniki bluetooth ali dodatki za mobilnike. Drugi so bolj velikopotezni in predstavljajo izdelke za več evrskih stotakov. Kaj lahko pričakujemo za ta denar?

Za preizkus smo izbrali vstopni model ameriškega proizvajalca Sonos, imenovan play one. Zvočnik je v ZDA in na zahodnih evropskih trgih zelo priljubljen - med uporabniki in preizkuševalci. Pri Sonosu obljubljajo navdušujoč zvok v razmeroma majhnem ohišju in preprosto namestitev brezžičnega omrežja. To udobje stane približno dvesto dolarjev ali evrov, za neovirano uporabo po vsem stanovanju je treba dokupiti še posebno dostopovno točko.

Drugi del obljube so pri Sonosu izpolnili, saj je namestitev zares preprosta. Dostopovno točko priključimo na internetni usmerjevalnik, vključimo zvočnik v elektriko in namestimo aplikacijo na mobilnik ali računalnik. Aplikacija je v prvem poskusu prepoznala glasbeni sistem (vanj lahko povežemo več Sonosovih naprav) in iz zvočnika se je zaslišala glasba. Povezava je bila zanesljiva in je pokrila vse prostorčke v stanovanju - kar za bluetooth večinoma ne velja.

Preveč agresiven zvok

Na prvo poslušanje se je zdelo, da so proizvajalci izpolnili tudi prvo obljubo, saj je zvok iz majhnega ohišja res mogočen. Vendar ta »mogočnost« verjetno ne bo prepričala zahtevnejšega poslušalca. Inženirji so uporabili različne akustične in zvočne trike, ko so poskušali iz enega zvočnika izvleči prostorski učinek - z uporabo zapletenega zvočniškega sistema ali usmerjanjem odbojev.

Sonosov zvok je močno »obdelan«, s poudarjenimi basi in visokimi toni, a pomanjkljivostmi v srednjem delu. Play one je morda primeren za zabave in elektronsko glasbo, manj uporaben pa je za poslušanje v ozadju, saj hitro postane preveč agresiven. Podobno težavo imajo tudi izdelki podjetja Bose.

Druga velika omejitev je zaprtost zvočnega sistema. Sonos uporablja lastno brezžično omrežje, ki ne dovoljuje priključevanja drugih naprav ali povezovanja v domače omrežje. Zvočnika ni mogoče uporabiti kot običajnega zunanjega zvočnika, saj nima vhoda za zunanji vir (zvočno kartico ali predvajalnik). Z njim ne moremo poslušati posnetkov z youtuba, gledati filmov ali predvajati spletnih oddaj. Zvočnik »uboga« samo Sonosovo aplikacijo, ki sicer podpira predvajanje spletnih radijskih postaj in številnih plačljivih storitev (Spotify, Pandora, Rhapsody ...), ki v Sloveniji uradno niso podprte.

Na zvočniku smo večinoma predvajali glasbo in podcaste z mobilnika ali tablice, saj so bile omejitve aplikacije na mobilni napravi manj moteče. Z nobeno postavitvijo ali ročno nastavitvijo barve zvoka pa nam ni uspelo ujeti »naravnejšega« zvena. Play one je zato za 200 evrov zanimiv predvsem za uporabnike, ki lahko dostopajo do spletnih glasbenih storitev in jih ne moti agresivnejši zvok. Za druge so kakovostni zunanji zvočniki boljša in cenejša izbira.