Armanijeva diskretna golota

Kolekcija Armani Privé jesen/zima.

Objavljeno
24. december 2013 14.30
Maja Prijatelj, Panorama
Maja Prijatelj, Panorama
Težko je verjeti, da ima kdo v 80. letu starosti, s skoraj 60 leti delovnega staža za seboj, še kaj volje, kaj šele navdiha za ustvarjanje presežkov. Stanovski vrstniki so že lep čas na onem svetu, peščica še živih se je upokojila, le dva starca, ki – če smo nekoliko zlobni – ponoči ne moreta več spati, še kar vztrajata. In ustvarjata presežke. Prvi je »Kaiser« Karl Lagerfeld, drugi cesar Giorgio Armani. Oba sta živi legendi mode, ki ju poleg starosti druži večno zagorela polt. 

Medtem ko je Lagerfeld v modni svet stopil skozi velika vrata – po zmagi na modnem tekmovanju ga je za svojega asistenta najel Pierre Balmain, že tri leta pozneje pa se je preselil v studio visoke mode Jeana Patouja –, je Armani izkusil in preskočil prav vse kaste modnega sistema: od aranžerja izložb in prodajalca v milanski blagovnici La Rinascente prek oblikovalca moške kolekcije pri Ninu Cerrutiju in nato samostojnega oblikovalca do lastnika modnega imperija s 14 blagovnimi znamkami. Njegovo ime in logotip poleg oblačil nosijo očala, ure, nakit, spodnje perilo, parfumi, kozmetika pa tudi hoteli, restavracije, pohištvo, cvetlični aranžmaji in celo čokoladne bombonjere.

Pierre Cardin je bil začetnik licenčnih pogodb za proizvodnjo izdelkov pod svojo blagovno znamko, Armani, ki se je učil na njegovih napakah in ni nikoli dokončno z vajeti spustil nadzora nad proizvodnjo, kakovostjo, distribucijo in prodajo svojih izdelkov, pa je to dejavnost izmojstril. Lastno podjetje je z deset tisoč dolarji kapitala ustanovil z zasebnim in poslovnim partnerjem Sergiom Galeottijem leta 1975, ki mu gre veliko zaslug za uspeh. Na modni reviji leta 1973 v Firencah je Armani navdušil z motorističnimi jaknami iz usnja, ki ga je obdelal kot tkanino, toda pravi uspeh je prišel nekaj let pozneje, ko je zmehčal videz moških oblačil, videz ženskih pa utrdil. »Moške sem oblačil v ženske tkanine in od njih kradel tisto, kar so ženske hotele in potrebovale – obleko moči,« je povedal v enem od številnih intervjujev.

Leta 1979 se je razširil prek Atlantika. V New Yorku je ustanovil korporacijo Giorgio Armani in začel diverzifikacijo izdelkov. Liniji moških in ženskih oblačil je dodal linije spodnjega perila in kopalk, modnih dodatkov, otroških oblačil, parfume (zanje je podpisal pogodbo z L'Orealom) in kozmetiko ter cenejši kolekciji Emporio Armani in Armani Jeans. V drugi polovici osemdesetih je vstopil na japonski trg, z Luxottico pa je podpisal licenčno pogodbo za izdelavo okvirjev za očala. Po letu 2000 je imperij, ki temelji na prodaji celovitega življenjskega sloga, nadgradil z restavracijami, nočnimi klubi, hoteli, mobilniki in televizijami z njegovim podpisom ter prodrl v Kitajsko in Indijo.

Ob pomoči odlično »omrežene« predstavnice v Los Angelesu si je Armani sloves dodatno utrdil s sodelovanji v svetu filma. Odkar je oblekel Richarda Gera v Ameriškem žigolu, ponudbe za izdelavo igralskih kostumov niso presahnile. V zadnjem času je oblekel glavne igralce v Neslavnih barabah, Vitezu teme in Socialnem omrežju, letos pa igralce v Svetovalcu režiserja Ridleyja Scotta, Leonarda Di Capria v Volku z Wall Streeta in Jodie Foster v Eliziju. Če je filmska zgodba šibka – kar se zgodi v Scottovem Svetovalcu –, v spominu ostanejo vsaj Armanijevi kostumi. Filmske zvezde nanj prisegajo tudi v zasebnem življenju.

Armani je tudi avtor afere med modo in športom. Že nekajkrat je bil uradni opremljevalec italijanske olimpijske ekipe, ki jo bo oblekel in obul tudi za olimpijske igre v Sočiju. Oblačil je Newcastle United, rodni klub Piacenza in Chelsea ter velikane nogometa (Davida Beckhama, Ronalda, Luisa Figa, Christiana Vierija, Kakaja, Andreja Ševčenka). Nekateri so nastopili tudi v njegovih oglaševalskih kampanjah.

Butike odpira z nekoliko manjšo, a še vedno solidno hitrostjo. Nazadnje je trdnjavo svojega imperija postavil v Sankt Peterburgu in Cannesu. Leta niso ovira, da v oglaševalskih kampanjah za svoje izdelke tudi sam ne bi nastopil kot model. V preteklosti je poziral v kampanji za očala in dišavo Eau Pour Homme, septembra letos pa se je pojavil v črno-belih oglasih za linijo po meri izdelanih poslovnih oblek.

Na lestvici najbolj donosnih modnih imperijev, ki ne kotirajo na borzi, se je znamka Giorgio Armani letos povzpela na prvo mesto. Prodaja je lani zrasla za 16 odstotkov na dobri dve milijardi evrov, dobički pa so se glede na leto 2011 povečali za petino na 339 milijonov evrov. Armani, ki je še vedno edini delničar podjetja, je na 131. mestu Forbesove lestvice najbogatejših Zemljanov, njegovo premoženje je ocenjeno na 5,5 milijarde dolarjev. Profita pa ne ustvarja le sebi. Odhajajoči župan mesta New York Michael Bloomberg je 24. oktober razglasil za dan Giorgia Armanija, ker je ta toliko prispeval k lokalni ekonomiji in izdatno finančno podpira tamkajšnje javne šole.

Prvo kolekcijo visoke mode je Armani predstavil leta 2006, ko se je večina njenih akterjev bojevala za obstanek. Tudi pri njem te kolekcije sicer predstavljajo majhen delež prihodkov znamke, vendar so pomembna dodana vrednost. »Po nekaj letih futurističnih eksperimentov in večkulturnih referenc« se je pri letošnji zimski kolekciji vrnil na »preverjen teren« in po mnenju modnih kritikov ustvaril svojo najboljšo kolekcijo v zadnjih letih. Z njo je nameraval »ustreči vsem ženskam, ne le petim od desetih«, je povedal v zaodrju revije v Parizu, obdan z vitkimi manekenkami, ki so bile videti, kot da bi zdrsnile s skicirk ali srebrnega platna, vsaka s črno rožo iz čapljinih peres okoli vratu.

Kolekcijo, pospremljeno z Mahlerjevimi simfonijami, je poimenoval Nude zaradi nežnih barv in prosojnih materialov, ki diskretno razkrivajo golo kožo in dajejo občutek peresne lahkosti oblačil. Pudrni, smetanasti in biserni toni, ki včasih povlečejo na srebrno, drugič na zlato, zabrisujejo mejo med oblačilom in kožo, le vezenine, čipkaste rože, vzorci kožuha velikih mačk, slapovi naborkov in diskretne bleščice nakazujejo mejo med njima. Kot pero lahkotno delujejo tudi črne čipkaste večerne obleke.

Čeprav pričeske manekenk nekoliko spominjajo na trideseta leta in Marlene Dietrich, imajo oblačila sodoben pridih. Večina kosov je resda za svečane večerne prireditve in rdečo preprogo, toda med njimi so tudi kostimi s krili, hlače z visokimi pasovi in ohlapnimi hlačnicami ter jakne, ki nevsiljivo poudarjajo ramena. Vrhunec je mogoče doseči tudi proti koncu ustvarjalne poti.