Tiskane izdaje
Tek je najbolj naravno človekovo gibanje. Prav z njim se človek najbolj približa občutku letenja. Sloki Afričani so tek povzdignili na raven baleta. Njihovo gibanje je nekaj najbolj naravno elegantnega, prekrasnega. Tek je odkrivanje človeškega bistva, je gibanje v najbolj prvinski, naravni in lepi izdaji. Je predstava uigranega, skladnega, zadovoljnega, elastičnega in nepokvarjenega telesa.
Za tek ne potrebujemo nobenega rekvizita, Kenijci in Etiopijci najraje tečejo bosi. Tudi belci bi lahko, a so nam zaradi evolucijskih razvad, ki so jih v zgodovini prinesle različne oblike obutve, zakrnele in zaspale določene mišice. A dejstvo je, da tisti, ki tečejo pravilno, sploh ne potrebujejo copat.
Bosonogi tek je v zadnjem času vedno bolj priljubljen. Kljub temu pa je presenetljivo, da je bilo v zgodovini atletike dokaj malo vrhunskih tekačev, ki so tekli bosi. Menda je bos tekel tudi legendarni grški vojak Fidipides, ki je kot prvi pretekel maratonsko razdaljo. Ko je Chris McDougall napisal knjigo Rojeni za tek, je svet množično izvedel za mehiško pleme Tarahumara, katerega predstavniki so tako rekoč ultratekači, ki bosi oziroma obuti v tanke sandale, ki ščitijo njihove podplate, lahko brez postanka pretečejo tudi več sto kilometrov.
Bosonogi so tudi vsi afriški otroci, ki vsako jutro tečejo v šolo. Etiopijec Abebe Bikila je na olimpijskih igrah leta 1960 v Rimu postal globalna atrakcija, ko je bos pretekel maratonsko razdaljo in zmagal. Bikila je v etiopijsko reprezentanco vskočil v zadnjem trenutku kot zamenjava za poškodovanega Wamija Biratuja. Adidas, ki je bil uradni opremljevalec etiopijske reprezentance, je Bikili sicer ponudil nekaj parov tekaških copat. Ker mu nobene niso ustrezale, se je odločil, da bo tudi na olimpijskem maratonu tekel, tako kot je po poteh v okolici Adis Abebe – bos. V fantastičnem finišu se je šele v zadnjem kilometru otresel glavnega tekmeca Radija Bena Abdeselama iz Maroka in postal prvi olimpijski zmagovalec iz podsaharske Afrike.
Po Bikili je bos tekel tudi Britanec Bruce Tulloh, ki je na evropskem prvenstvu leta 1962 zmagal v teku na 5000 metrov. Bosonogec je bil tudi najboljši indijski dolgoprogaš Šivnat Singh, ki si je podplate zaščitil s samolepilnim trakom.
Na olimpijskih igrah v Los Angelesu pa je v finalu ženskega teka na 3000 metrov tekla v Veliki Britaniji naturalizirana Južnoafričanka Zola Budd. To je bila tekma, na kateri bi po napovedih zlato medaljo morala osvojiti Mary Decker. A olimpijske igre niso nekaj samoumevnega in medalje se osvajajo na atletski progi, ne na papirju.
Mary Decker je bila takrat najboljša srednjeprogašica na svetu. Leta 1982 je postavila šest svetovnih rekordov. Na svetovnem prvenstvu leta 1983 pa je slavila tako na 1500 kot tudi na 3000 metrov. Ta dosežek so ameriški mediji slikovito poimenovali Double Decker. A v Los Angelesu je bila pod velikim pritiskom.
Na drugi strani je Zola Budd nastopala dokaj neobremenjeno. No, tudi okoli nje je bilo kar nekaj kontroverznosti. Sedemnajstletnica je tik pred olimpijskimi igrami prevzela britanski potni list, saj je bila kot Južnoafričanka izpostavljena mednarodnim ukrepom, ki so tudi športnikom iz te države prepovedovali nastope na mednarodnih tekmovanjih.
Zola v ZDA ni prišla z zlato medaljo v mislih. »Upala sem, da bi z dobrim nastopom morda lahko osvojila odličje, a ne zlate medalje,« je skromno povedala. Ko se je pred začetkom dirke kamera ameriške televizije sprehodila po nogah udeleženk finala, je posnela nenavadno sliko. Med vsemi v atletske copate obutimi nogami najhitrejših tekačic sveta so se znašla tudi bosa stopala Zole Budd.
A to so bile hitre noge. Potem je počila štartna pištola. Najprej je vodila Mary Decker, na približno polovici pa je pobudo prevzela Zola Budd. Na 1700 metrih je bila Britanka za kakšen korak pred Američanko. Ob vstopu v ravnino pa se je Deckerjeva zapletla v tekmičine noge, se spotaknila, padla na zelenico, si poškodovala kolk in odstopila. Gledalci sploh niso mogli dojeti, kaj se je zgodilo. Buddovo so izžvižgali, čeprav ni bila nič kriva. To jo je tako iztirilo, da je povsem izgubila ritem teka in tekmo končala na sedmem mestu. Medalje pa so si razdelile Romunka Maricica Puica, Britanka Wendy Sly in Kanadčanka Lynn Williams.
Objokano Mary Decker je s štadiona odnesel njen takratni fant in poznejši soprog, britanski metalec diska Richard Slaney. Ko se ji je Buddova hotela opravičiti, je le zamahnila z roko. Pozneje je začela streljati z vseh strani. Buddovo je okrivila, da je namerno upočasnila tempo in s tem povzročila njen padec. A dejstvo je, da je bila za padec kriva izključno sama. Počasni posnetki so celo pokazali, da je med padcem celo zagrabila za dres Buddove. Pri svojem videnju je vztrajala tudi v televizijskem intervjuju, ko sta se tekmici soočili skoraj osem let pozneje.
Usoda je hotela, da nobena izmed tekmic nikoli ni osvojila olimpijske medalje. Ne zlate, ne srebrne, ne bronaste, nobene! Mary Decker se je poročila z Richardom Slaneyjem. Neuspešno je nastopila na olimpijskih igrah v Seulu, za Barcelono 1992 se ni kvalificirala. Leta 1996, ko se je skušala uvrstiti v ekipo za igre v Atlanti, pa se je celo zapletla v dopinški škandal. V redkih intervjujih je delovala precej raztreseno in nevrotično.
Buddova se je razvila v precej srečnejšo osebo. V nadaljevanju kariere je dvakrat postala svetovna prvakinja v krosu. Oba naslova je osvojila bosa. Ko so južnoafriške športnike spet sprejeli v olimpijsko družino, je znova začela nastopati za svojo prvotno domovino, ki jo je zastopala tudi na olimpijskih igrah v Barceloni.
Tudi ona se je poročila in si ustvarila družino. S tekom se ukvarja tudi njena hčerka Lisa. Zola Budd sicer živi v Južni Karolini v ZDA. Je ambasadorka nišne znamke Newton, ki izdeluje vrhunske tekaške copate. V Južni Afriki je še vedno legenda. Tam se po njej imenujejo celo taksiji, ki se hvalijo, da so tako hitri kot ona. Pevka Brenda Fassie pa je posnela uspešnico z naslovom Zola Budd.
