Tiskane izdaje
Letos bo København praznoval deset let, odkar je dobil novo moderno operno hišo. Graditi so jo začeli leta 2001, dela so bila končana oktobra 2004, za javnost pa so jo odprli 15. januarja 2005. To je bila doslej največja arhitekturna preobrazba za ustanovo, ki obstaja že več kot 250 let in katere vitalni del predstavlja dansko kraljevo gledališče. Investicijo je finančno omogočila fundacija Arnolda Petra Møllerja, pokojnega danskega ladjarskega mogotca, in njegove žene Chastine, ustanoviteljev ladjarske družbe Maersk. Nekaj politikov je bilo sicer užaljenih zaradi dejstva, da je bila operna hiša zgrajena iz zasebnih sredstev, in ne davčnih prihodkov (družina Moller-Maersk velja za najbogatejšo družino na Danskem), kar pa je za navdušene ljubitelje opere res najmanj pomembno. Operaen, kot ji pravijo Danci, velja za eno najdražjih opernih poslopij, ki so bila kdaj zgrajena, saj je stala okrog 360 milijonov evrov.
Operno hišo je načrtoval danski arhitekt Henning Larsen, pri konstrukciji pa so sodelovali še inženirski biroji Ramboll, Happold in biro Theatreplan, specializirani za svetovanje pri gradnji gledaliških objektov. Za akustiko je poskrbelo podjetje Arup, za razsvetljavo oziroma oblikovanje luči pa podjetji Speirs in Major Associates. Ključna oseba v tej zgodbi pa je vsekakor pokojni sin ustanovitelja ladijske družbe Maersk, Arnold Maersk Mc-Kinney Møller (1913–2012), ki je družinsko podjetje spremenil v najbogatejšo družbo na Danskem ter je tudi pri gradnji operne hiše, ki jo je financiral, imel prvo in zadnjo besedo.
Sodelovanje med arhitektom Larsenom in investitorjem Møllerjem je bilo zapleteno in naporno. Møller je želel, da bi bila stavba zgrajena za »večno«, da se stvari ne bi sfižile že po nekaj letih, kot se pogosto dogaja pri novih gradnjah. Ni se strinjal s tem, da bi bila opera ekonomski kompromis; po svetu si je ogledal različne stavbe, da bi videl, kako se obnesejo materiali v različnih vremenskih razmerah in kako stavbe prenašajo zob časa. Arhitekt Larsen se je na drugi strani zavzemal predvsem za izvedbo originalnega projekta in zlasti kontroverznega steklenega pročelja, ki je zahtevalo največ kompromisov. Hotel je, da bi se spektakularna školjka avditorija videla skozi stekleno steno iz pristanišča, Møller pa je menil, da se steklo ne stara lepo, zato je zahteval spremembo z dodano jekleno mrežo.
Larsen pravi, da je naloga arhitekture, da bogati življenje in mu da vrednost ter da nas mora navdihovati in prevzemati odgovornost za svoj vpliv. Poslopje je na platoju mestnega notranjega pristanišča na otočku Holmen, na mestu nekdanje ladjedelnice Dokøen, kar pomeni ladjedelniški otok, le nekaj metrov zahodno od opere še vedno stojijo stari doki in polnilna postaja. S svojo pozicijo zaključuje zgodovinsko os, ki teče od Frederikove cerkve (med ljudmi znane kot marmornata cerkev) do zimskega kraljevega dvorca Amalienborg, ki stoji prav nasproti njenega pročelja, kjer pa se ulična povezava prekine in je za dostop do opere potreben »skok« čez morje (povezuje ju t. i. pristaniški shutle).
Da bi bilo videti, da stavba stoji na otoku, ki je le malo večji od nje, so izkopali dodatne kanale, za kar pa je bilo treba narediti tudi nove mostove (zanje so uporabili zelo star hrastov les, ki so ga v 19. stoletju posadili z namenom, da bi iz njega zgradili novo državno mornariško ladjevje, potem ko so staro izgubili med obstreljevanjem Københavna leta 1807).
Opera ima dva avditorija: večjega, ki ima v polni postavitvi približno 1700 sedežev (sicer pa manj) in posnema klasično obliko konjske podkve, ter manjši avditorij Takkelloftet, ki ima le 200 sedežev in je namenjen predvsem eksperimentalnemu gledališču. Lesena školjka, ki predstavlja lupino večjega avditorija, je vidna navzven skozi stekleno fasado opere, posebej lepo pa iz osrednje vhodne avle, ki je zasnovana kot transparenten notranji atrij. Brezšivno spolirana lesena školjka v zlato rjavi barvi, ki se v svetlobi luči oranžno blešči, je dinamično povezana s stopnicami, mostički in balkoni, ki tečejo vzporedno s stekleno fasado, ustvarjajo živahen ambientalni labirint ter ponujajo enega najboljših razgledov na mesto. Odtod se obiskovalcem opere odpirajo čudoviti razgledi na dogajanje v osrednji avli, prav tako pa je lep panoramski pogled na pristanišče proti ožini Øresund in Severnemu morju.
Avla je bila zasnovana na podlagi raziskave navad obiskovalcev opere. Odkrili so, da ti v pavzah med predstavo zelo radi stojijo ob steni, zato so namenoma povečali površino sten. Poseben pečat avli dajejo tri pozornost zbujajoče luči, ki jih je ustvaril islandski umetnik Olafur Eliasson in spominjajo na disko krogle. Vsaka je narejena iz velikega števila koščkov stekla, od katerih nekateri svetlobo prepuščajo, drugi pa jo odbijajo in so skupaj postavljeni tako, da lomljenje svetlobe poteka pod različnimi koti. Zunanja stena avditorija je iz javorjevega lesa, v visokem sijaju in obdelana tako, da spominja na površino violine (najprej so hoteli uporabiti enak postopek, kot ga uporabljajo izdelovalci violin, kar pa bi bilo predrago, zato so se odločili za cenejšo različico, ki je dala povsem primerljiv rezultat). Zaradi oranžne barve in specifične oblike so meščani avditoriju nadeli ime buča.
Takkelloftet, imenovan tudi črna škatla, saj gre za klasičen škatlast oder z dvorano, vse v črni barvi, je ime ohranil po starem gledališču, zgrajenem v letih 1767 do 1772 kot skladišče za ladijske vrvi. Kot takšna velja opera tudi za del pomorske zgodovine mesta. Takkelloftet ima lastno avlo, katere zidovi so okrašeni z enakim rumenim kamnom, kot je na zunanji površini stavbe. Kamen je položen tako, da je mogoče po njem potrkavati z golimi rokami, in deluje kot nekakšen dodatni inštrument.
Opera velja za tehnološko eno najbolje opremljenih uprizoritvenih gledališč na svetu. Glavni oder je povezan še s petimi manjšimi odri (za vaje in pripravo glavnega odra), kar omogoča, da je tudi pri velikih uprizoritvah mogoče dokaj enostavno in hitro ravnati z opremo. Poslopje ima 14 nadstropij, vendar jih je od teh pet pod zemljo. V stavbi je skoraj 1000 sob, največja pa je namenjena za vaje orkestra. Orkestrska jama je zelo velika, saj je v njej prostora za 110 glasbenikov. Če je teh manj, je del odra mogoče pokriti in povečati velikost dvorane. Operna hiša organizira tudi vodene oglede stavbnega drobovja, kar poleg avditorija vključuje tudi sprehod po zakulisju. Danska kraljica ima v novi operi, tako kot v stari stavbi, svoj zasebni balkonček – na levi strani avditorija, blizu odra. To ji je bolj všeč kot pozicija na sredini dvorane, ker ima možnost spremljanja nastopajočih, ko se pripravljajo, da bodo šli na oder.
Za izvajalce je oder manj prizanesljiv, saj je pot od odra do garderob daljša kot v starem gledališču, tako da ni mogoče v zadnjem hipu na hitro skočiti v garderobo in kaj popraviti ... Tega dejstva namreč arhitekt pri prvi zasnovi gledališča ni upošteval, tako da so morali pozneje dodati nekaj začasnih garderob tik ob odru, ki jih uporabljajo izvajalci predvsem za popravke ličil.
