James Bond, šestdesetletnik

Šok. Star je bil 44 let in postavljen pred dejstvo: ljubica je noseča, njen mož se hoče ločiti in treba se bo poročiti. Da bi se lažje soočil z resničnostjo –
ali da bi nanjo pozabil –, je pred 60 leti sedel za pisalni stroj in si dal duška v oblikovanju lika slavnega kraljičinega tajnega agenta Jamesa Bonda. Dvanajst let sta se družila. Vsako leto ob istem času. Med prvim tednom v januarju in prvim tednom v marcu, ko je pred londonskim vrvežem zbežal na Jamajko, v svojo oazo Goldeneye brez okenskih stekel in razkošja, a na vrhu pečine in z majhno zasebno plažo, na katero je pljuskalo Karibsko morje. Skupaj sta se zapletala v neverjetne težave, se iz njih reševala praviloma s streljanjem, pretepanjem in vsesplošnim pokanjem, zapeljevala lepotice, ker jim je bilo dvoriti že zastarelo, in hladnokrvno uživala v svetu temačnih skrivnosti.

Ian Fleming in James Bond, ki je dobil ime po resničnem človeku. Knjigo o pticah, s katero je Fleming identificiral tiste, ki so ga vsako jutro zarana prebudile, je napisal gospod James Bond. In nevede posodil svoje ime literarnemu liku, čigar šifra je 007. Tudi ta ima resnično ozadje. Med drugo svetovno vojno so v britanski vojski kodo 00 uporabljali za označevanje vseh strogo zaupnih dokumentov. In je pristala v knjigi, kakor številne resnične izkušnje iz pestrega življenja Iana Fleminga, zaradi česar so njegovi biografi zapisali, da je James Bond fantastični preplet tega, kar je Fleming bil, kar si je želel biti in ljudi, ki jih je srečal. Sam je trdil, da mu James sploh ni podoben. In da še zdaleč ni junak, kakor o njem govorijo drugi. Da je zanj zgolj topo orodje v rokah vlade, nezanimiv, nekultiviran in družbeno neozaveščen človek, ki pa dobro opravlja svoje delo – služi vladi. In da v njegovih romanih ni nič resničnega, četudi je spet drugič priznal, da avtor vedno piše o tem, kar pozna.

In on je svet, v katerem je zmagoval Bond, poznal dobro, pa čeprav se je leta 1908 rodil v premožno in ugledno britansko družino, iz katere so mu bila vrata v svet široko odprta. Namesto bele je postal družinska črna ovca. Ni mogel doseči spoštljivosti imena svojega očeta Valentina, člana parlamenta, ki je v prvi svetovni vojni padel tik pred Ianovim devetim rojstnim dnevom, niti slave starejšega brata Petra, novinarja, popotnika in avanturista, čigar knjige so šle za med. Najprej je menjaval univerze in se potem lovil glede poklica, a nečesa mu ni mogel očitati nihče – imel je šarm, ki je osvajal. In bil je nadarjen novinar, kakor so ugotovili, ko je delal za Reuters. Žal ni zaslužil dovolj, da bi lahko vzdrževal življenjski stil, ki mu je bil pisan na kožo, do družinskega premoženja pa ni imel dostopa. Svoje si je moral ustvariti sam. Pa je leta 1936 postal borzni posrednik in končno zaživel v svojem stilu. Prirejal je večerje in zabave. Kupoval prve izdaje dragocenih knjig. Se obdal z umetninami. Osvajal ženske. Vozil drage avtomobile. Hazardiral. Pozneje je sicer trdil, da nikoli ni bil kompulzivni igralec, a je do konca življenja užival v igrah na srečo z visokimi vložki. Njegovo življenje je bilo že tako lagodno, da je postajalo dolgočasno.

A je prišla vojna in na priporočilo samega guvernerja Banke Anglije je postal desna roka direktorja Obveščevalne službe mornarice, admirala sira Johna Godfreyja. Ne le, da je naslednja leta dodobra spoznal obveščevalni svet na domačih in tujih tleh, ko je potoval s sirom Godfreyjem in med drugim spoznal direktorja FBI J. Edgarja Hooverja, temveč je v kovanju akcij, razbijanju kod, preganjanju ljudi in vsem, kar v ta svet sodi, sodeloval tudi sam. Takrat je bil že povsem podoben svojemu bratu, samozavesten in avtoritativen, njegove ideje pa so bile menda marsikdaj enako neverjetne kakor pozneje tiste v njegovih knjigah.

Možu, ki je poznal vse, ki jih je bilo vredno poznati, so pozneje očitali, da je imel preveč rad nasilje. Da je v svojih romanih iznašel nove načine krutosti in mučenja. »Vendar tega ne reče nihče, ki, tako kot jaz, ve, kaj so počeli z ujetimi tajnimi agenti v zadnji vojni,« je odgovarjal. In pojasnil, da streljati zna, in to zelo dobro, a ne mara ubijanja, in da o orožju ve le toliko, kolikor zaradi svojih knjig mora. Pa da ima težave z opisi malopridnežev. Obveščevalcev, komandosov in drugih, katerih sposobnosti je lahko prenesel v pozitivne like svoje knjige, je v življenju spoznal veliko, zares trde ljudi, se je pritoževal, pa je le težko srečati. In kako naj opiše takšnega človeka, ne da bi bil ta psihopat, s čimer bi pri ljudeh avtomatično do njega spodbudil sočutje? Z Jamesom Bondom ni imel težav, čeprav so se nekateri pritoževali, ker mu je v vsakem romanu privoščil nekaj uric mučenja. A po Flemingovem mnenju je moral malo tudi trpeti. Na koncu je tako dobil vse, za čimer se je gnal, vključno z dekletom, in neko ceno za to je pač moral plačati. Saj mu vendar ni mogel znižati plače!

Tako je vanj prelival to, kar je spoznal med vojno, in ga postavljal v eksotična okolja, ki jih je kot urednik zunanjepolitične redakcije obiskoval po njej, vedno z beležko, v katero si je vestno zapisoval tudi najbolj obrobna opažanja, da jih je v tistih dveh mesecih na leto, ki jih je preživel na Jamajki, vključil v roman. Potem ko se je zjutraj najprej okopal v morju, delal med deseto in poldrugo, pokosil in si privoščil počitek, pa se spet okopal in še malo delal. Nikoli ni prebral, kaj je zapisal pretekli dan, niti sproti popravljal napak. Pisal je hitro in tekoče, da je ujel pripovedno hitrost, zapisano pa popravljal, ko je bila zgodba končana.

James Bond mu je prinesel bogastvo in slavo. A ne pri vseh ljudeh. Njegova žena Ann je njegove romane imenovala pornografske. Tudi njeni prijatelji so zviška gledali nanje. Ni mu bilo vseeno, četudi sta si bila z ženo podobna, oba egoistična. Ko sta se leta 1936 spoznala, je bila poročena. Ko je njen prvi mož v vojni umrl, se je poročila v drugo. Če bi jo zaprosil Fleming, bi rekla da, je povedala pozneje, ker je ni, je rekla drugemu. Zanj se ni spremenilo nič, ko pa je zanosila in njen mož njune afere ni hotel več prenašati, je postala spet svobodna. In se je moral poročiti. Žal je aristokratinja, ki je v svojem dotedanjem domu zbirala smetano političnega in družabnega londonskega sveta, na Jamesa Bonda gledala zviška. In tudi umirjenega življenja, ki je Flemingu zdaj prijalo, ni marala. Pogosto sta bila narazen, ko pa sta bila skupaj, menda nista obračunavala le z besedami, ampak tudi s pestmi. Nobeden se ni pritoževal.

On je menda znal spiti tudi liter žganja na dan, čeprav je v intervjujih izjavil, da popije le tri krepke zvečer, in pokaditi 70 cigaret. Pri triinpetdesetih letih ga je prvič zadela kap. Okreval je, a ni spremenil načina življenja. Tudi ko sta ga na začetku leta 1964 zdelala hud kašelj in močno vnetje poprsnice, da si je komaj opomogel, ne. Živel je tako, kot je bil vajen. In brez žene ob svoji strani, a nikoli sam. Istega leta je umrl. Sin Casper mu je sledil devet let pozneje, star 23 let.