Tiskane izdaje
V ljubljanski galeriji Dessa so v ponedeljek odprli arhitekturno razstavo uveljavljenega katalonskega arhitekturnega biroja Baas s sedežem v Barceloni, ki ga vodi arhitekt Jordi Badia (tudi profesor arhitekture in publicist, urednik arhitekturnega bloga). Biro Baas je bil ustanovljen leta 1994, Badia pa v Ljubljani ni prvič – lani je na povabilo Fakultete za arhitekturo sodeloval na študentski delavnici Oblikovanje mesta, ki je bila zelo odmevna.
»Lepi projekti,« so ob ogledu enajstih panojev, ki so na ogled v galeriji, dejali slovenski kolegi, ki so se v velikem številu zbrali ob odprtju razstave, ki jih je Badia, vsakega posebej, tudi na kratko opisal. Gre za enajst imenitnih arhitekturnih projektov, zelo raznolikih in drugačnih – med njimi je sicer večina javnih objektov (od osnovne šole, zdravstvenega centra do poslovilnih objektov), ter dve zasebni hiši, ki so jih v Dessi označili s skupnim naslovom Arhitektura in mesto.
O mestu, mestotvornosti in premišljenem urbanizmu, z drugimi besedami, o skladnosti mestne arhitekture je pred desetletji govoril že italijanski arhitekt Aldo Rossi, ki je leta 1966 izdal knjigo z enakim naslovom Arhitektura in mesto. Menil je, da mora arhitektura spoštovati obstoječe tkivo mesta, kar zagovarja tudi Badia.
»Mi gradimo mesto in ne le arhitekture. Mesto je le neposredna posledica vsote posameznih zasebnih projektov,« pravi Badia in meni, da je v arhitekturi vedno treba imeti pred očmi »kontekst«, v katerega je neka stavba umeščena, in kontinuiteto kraja oziroma tradicijo prostora, ki je določen za gradnjo ali prenovo. »Ko je potrebno, se mora arhitektura umakniti v ozadje. Stavba je le majhen delček velike zloženke mesta, ki je rasla stoletja, in njena vloga je le ta, da zagotavlja nadaljevanje in skladnost urbane strukture, katere del je in jo, če je treba, popravi,« meni Badia.
Mesto je treba videti kot živo tkivo in ga sooblikujemo vsi, ki smo z njim tako ali drugače povezani; arhitektova naloga je, da to prepozna in upošteva. Arhitektura je izjemno družbena veda, je prepričan Badia, saj zahteva široko poznavanje ljudi in njihovega načina življenja ter družbe nasploh. Arhitektura lahko preživi le, če se napaja iz drugih ustvarjalnih ved, arhitekt pa po svetu hodi z odprtimi očmi, opazuje življenje okrog sebe in ga zna reflektirati pri svojem delu. »Arhitekt mora predvsem gledati, a nikakor ne samo arhitekturo,« pravi Badia.
Tisto, kar definira arhitekturo, in vse, kar razumemo pod tem veličastnim pojmom, je prostor. Arhitekt ne gradi stavbe, temveč oblikuje prostor. Arhitektura je lahko lepa, moderna in zanimiva, vendar ni veliko vredna, če ne ustvari prostora, ki bo uporaben in koristen za ljudi, ki jim je namenjen. »Arhitekt je nekakšen menedžer, ki upravlja s prostorom in oblikuje prijazne, preproste in trajne prostore za ljudi, ki bodo v njih bivali,« pravi Badia.
Delo arhitekta je kompleksno, vsak projekt terja nove in inovativne rešitve. Jordi Badia pravi, da se, ko je odpiral svoj arhitekturni studio, ni dobro zavedal, v kaj se podaja, zdaj pa vidi, da pravzaprav vodi podjetje. Arhitekt si mora prizadevati, da je vsakič boljši, da je drugačen. Vendar to ne pomeni, da zavrača stare forme in načine dela, nasprotno.
Eden od takšnih kompleksnih projektov je bil denimo muzej Can Framis v Barceloni, ki velja za šolski primer arhitekturnega preigravanja med starim in novim. Najprej je bila predvidena rušitev obstoječega opuščenega tovarniškega poslopja, ki nima posebne spomeniške vrednosti, vendar so okoliški prebivalci dosegli, da se stavba, ki je tam od nekdaj, ohrani in »predela«, prezida, poveže z novim delom, vendar nekako ostane (kot del novega muzejskega kompleksa). Can Framis danes predstavlja igro nasprotij med starim in novim, med visoko tehnologijo in velikimi stekli na eni ter enostavno zazidanimi okenskimi linami in vrati na drugi. Ta zamisel daje objektu meditativno naravo, ki se odlično spoji s pripadajočimi vrtovi okrog zgradbe.
Arhitekturna zasnova Can Framis je primer trenutno zelo aktualnega načina »arhitekturnega recikliranja«, ki sta ga v Španiji z gradnjo novega muzeja sodobne umetnosti Caixa v Madridu pred petimi leti v velikem slogu začela švicarska arhitekta Jacques Herzog in Pierre de Meuron. Kako zelo atraktivno je lahko mešanje starega in novega, je dojel tudi francoski arhitekt in oblikovalec Philippe Starck, ki je poslopje stare Alhondige, nekdanjega skladišča za vino v Bilbau na severu Španije, leta 2010 predelal v moderni kulturni center.
In če smo že v Španiji, velja omeniti še moderno predelavo neke stare stanovanjske hiše v Gironi, za katero sta mlada arhitekta Ramon Bosch in Bet Capdeferro leta 2011 prejela evropsko nagrado za sodobno arhitekturo Miesa van der Roheja. Recikliranje v arhitekturi pa ni samo modno, je tudi potrebno, ker je v Evropi zelo veliko starih stavb, ki so dotrajane, nekatere bolj, druge manj.
Za arhitekta je predelava stare stavbe običajno bolj zahtevna naloga kot rušitev in gradnja nove, stroški so večji, zato pa imajo stare stavbe pomembno kvaliteto – tradicijo, nekakšen duh kraja, ki ga ljudje sprejmejo in želijo ohranjati. Muzej Can Framis v Barceloni je takšen primer, saj obsega obnovo dveh tovarniških poslopij in gradnjo nove stavbe, ki povezuje oba stara dela. Fasada je zanimiv kolaž različnih tekstur, mešanice apnenega ometa, vidnega betona in starega kamna.
Če govorimo o formi, je Jordi Badia arhitekt stare šole, zavezan formi kvadrata ali pravokotnika, ki ga uporablja različno pri vseh svojih projektih. Pri projektu zdravstvenega centra v Badaloni je to denimo »keramična čipka« na fasadi, pri Fakulteti za radio in televizijo v poljskih Katovicah pa opečna mreža, prav tako na fasadi, ki spominja na šahovnico ali na čebelnjak, kot smo slišali na razstavi. Poleg zdravstvenega centra velja izpostaviti projekt sodišča Sant Boi de Llobregat, katerega fasado definira veličastno stebrišče v treh nivojih, za katerimi se skrivajo velika panoramska okna.
Gre za zaporedje betonskih plošč, ki so druga od druge različno odmaknjene in stojijo pod različnimi koti, njihova estetika pa posnema knjige, ki jih najdemo na policah v pisarnah notarjev in odvetnikov. Vloga teh stebrov ni toliko dekorativna, kot je uporabna, saj učinkovito preprečujejo poglede od zunaj, kar je, ko gre za sodišče, seveda razumljivo.
Mreža je atraktiven in uporaben arhitekturni element in lahko predstavlja povezovalno strukturo med različnima deloma zgradbe, transparentni zid med dvema dvoranama, fasadno pročelje, ki zastira poglede, ker ti niso zaželeni ali ker so stavbe postavljene tesno skupaj, ali preprosto predstavlja le, kar je v močno osončeni Španiji običajno, neposredno v telo stavbe vgrajeno senčilo, varovalo pred soncem.
Arhitekturni biro Baas je prejemnik vrste arhitekturnih nagrad, med njimi sta urbanistična nagrada mesta Barcelona FAD award (Fostering Arts and Design) ter prav tako nagrada mesta Ciudad de Barcelona Prize za leto 2009. Njihovi projekti so bili objavljeni v specializiranih arhitekturnih revijah, kot so Architectural Review, El Croquis, A+U, Casabella in druge. Biro redno prejema vabila za predstavitev svojih del po svetu ter za udeležbo na strokovnih srečanjih in konferencah v Parizu, Toulousu, Ljubljani, Hongkongu, Krakovu, Budimpešti, Lizboni, Zagrebu.
Trenutno se ukvarjajo z različnimi projekti, med drugim načrtujejo računalniški center v Barceloni, nove prostore Muzeja zgodovine Barcelone v okraju Poblenou, gradijo stavbo mestne uprave v Palamaosu, mestno hišo v Montroig del Camp ter stavbo radijske in televizijske univerze v Katovicah na Poljskem. Razstava bo odprta do 15. julija.
