»Kjer je čaj, tam je upanje«

Londonski hotel Claridge's, pribežališče filmskih zvezdnikov in izgnanih kraljev.

pet, 06.07.2012, 18:00

»Dobro jutro,« je v ustnik, tedaj ko je bilo treba slušalko z drugo roko še tiščati k ušesu, zakašljal neki jugoslovanski uradnik. »Lahko govorim s kraljem?« Premor. Potem se je glas na drugi strani zadovoljno namuzal: »Ja, seveda, gospod. S katerim pa?«

Nič čudnega, torej, da so hotel Claridge's, ime, ki se ga izgovarja tako, da na glasu »r« jezik poskoči v nebo, zadnji samoglasnik pa daje občutek, da ga nikoli ne bo konec, po drugi svetovni vojni preimenovali v podaljšek Buckinghamske palače. Svoj čas je v njem stanovalo več monarhov kot sredi Green Parka.

Zajtrki so ob spremljavi šepetajočega rožljanja pribora po porcelanu prej kot na običajno zmedo ob ruskih bifejih spominjali na zasedanje Združenih narodov. »Dragica, ti lahko predstavim kralja Petra II.? Kralj Peter, Audrey Hepburn,« je odmevalo, kot bi se znašli v uvodnem prizoru kakšnega zgodnjega zvočnega filma. Grofice, vojvodinje, princi in generali so hotelski lobi posvojili za svojo pisarno.

V njem so se sklepali pakti, darovale dote, tam je tudi padla Churchillova odločitev, da državne oblasti sobo številko 212 podarijo Jugoslovanom, saj se je princ Aleksander leta 1945 lahko samo tako rodil na »rodni grudi«. Legenda pravi, da so ob vznožje postelje med velikim dogodkom položili celo pest jugoslovanske zemlje – ali je bila tudi slovenska, niso omenili.

Pritlikave služkinje v razumni nizki obutvi so med porodnimi kriki neobremenjeno krožile sem ter tja, raznašale sveže brisače, drgnile marmornata tla in skrbele, da čajnih zalog ni nikoli zmanjkalo, v nekaj letih pa je ves ta pomp med elitnimi plastmi svetovnih družb ustvaril obsesijo, ki še vedno traja. Hotel Claridge's je domovanje, ne prenočišče. Če iščete »B&B«, njegovo ime nemudoma zradirajte iz spomina.

Hotel Claridge's je, kot drugi luksuzni hoteli, na koncu koncev samo zgradba. Velika, avtoritativna, oranžkasto-opečnata posest na križišču mayfairovskih poti Brook Street in Davies Street, kjer se zadržujejo najbogatejši tujci, za vogalom pa izmenično prodajajo bentleyji in skrbno krojene stvaritve Stelle McCartney.

203 sobe so polno zasedene večino leta, saj jih med obiskom britanske prestolnice posebej radi oblegajo hollywoodski zvezdniki. Morda upajo, da jih bo doletela usoda vilinske Hepburnove ali Caryja Granta in se bodo lahko podružili s princem Harryjem, a jih večina ostane dolgih nosov. Družijo se s tistimi, ki jih srečujejo na drugi strani Atlantika, le v izdatno bolj zadržanem okolju.

Že ko vstopiš skozi vrteča se vrata, upajoč, da te ne bodo zadela v zadnjico in osramotila pred Jennifer Aniston, te posede nostalgija. Črno-bela šahovniška tla, zloščena do sijaja ogledala, so poleg lesenega stopnišča ena najlepših zapuščin stavbine artdecojevske preteklosti.

Hotel odraža tradicijo, po kateri se je aristokracija od nekdaj razločevala od »novega denarja«. Leta 1812 so ga ustanovili pod imenom Mivart's, a že nekaj desetletij kasneje prodali zakoncema Claridge, ki sta za svoj manjši hotel skrbela nekaj vrat naprej.

Na prelomu 20. stoletja ga je za povzpetniško poslovno skupino Savoy odkupil Richard D'Oyly Carte in stari stavbi – na tej točki že povezani v eno – porušil v dobro novega poslopja, kot ga poznamo danes. Takrat so vgradili tudi dvigala in kopalnice »en suite«, v korak s časom in kljub uporniškemu pritoževanju stare garde kraljice Viktorije. Novi Claridge's se je na ogled postavil leta 1898 in z občasnimi prenovami, med drugim dodanim krilom iz dvajsetih, še vedno kraljuje daleč pred svojimi konkurenti.

Čeprav je hotel zibelka oblikovalske treznosti, se je v zadnjih nekaj letih začel kopati iz svoje zapetosti. Tako je Lanvinov glavni oblikovalec Alber Elbaz, odmeven po puhastih draperijah in pariški prefinjenosti, v božičnem času lani oblikoval božično drevesce – no, instalacijo – v avli.

Tako se zdaj zlahka zgodi, da med srebanjem rooibosa zaslišiš razlegajoči se glas predstojnice magistrskega študija modnega oblikovanja na šoli Central Saint Martins Louise Wilson, kako preklinja svoje študente med intervjuji za Elle. »Isto sranje, nova generacija,« doni. Zapetost je kar naenkrat »in«.

V eni od večjih sob je svojo tridesetletko toliko in toliko pomladi nazaj praznovala Kate Moss. Pred vhodom v rojstnodnevno suito je goste čakalo 30 gorilastih varnostnikov, ki so od njih zahtevali skrivno geslo: »velikih 3-0«, nato pa se je odprl svet 30-urne zabave. 30 natakarjev je v sobi s tridesetimi cvetličnimi aranžmaji povabljenim postreglo s 30 kilogrami kaviarja beluga ali tridesetimi vrstami rib, če so bili gostje žejni, pa so se lahko potešili z vsebino – počasi, tega sami res ne boste uganili – tridesetih zabojev vintage šampanjca. Slavljenka je bila samo ena.

Splošni trendi v hotelirstvu sicer opozarjajo na modernistične arhitekturne skulpture in hladne sobane, a Claridge's izstopa ravno zaradi svojih starih petinpolmetrskih stropov, Laliquove steklene skulpture v Fumoir baru, v katerem se danes, žal, ne sme več puhati cigar, se pa da tam še vedno spiti koktajl »črni biser«.

Če prisegate na abstinenco, vam ne bo hudo med točenjem pravega čaja v osrednjem »foyerju«. Po popoldanskem čajnem obredju so pravzaprav zelo znani.

Pravi gurmani se bodo še raje kot za tople kolačke z devonško kremo v času olimpijskih iger odločili za nekajtedenski padalski vskok københavnske restavracije Noma, ki bo s svojima mišlenkama in glavnim kuharjem vred v mesto vnesla pridih danskega minimalizma.

Med žvečenjem popazite na svoje dragulje, kar je tudi sicer nasvet, ki ga je dobro vzeti na znanje. Pred leti je neka premožna Šrilančanka zagnala vik in krik, ko je sredi noči po praznovanju rojstnega dneva ugotovila, da so ji iz tisoč-in-nekaj-funtov-na-noč vrednega apartmaja ponoči odtujili za 200.000 evrov nakita. Med zaplenjenimi kosi so bili tudi diamantni prstan in soprogovih petnajst zlatih, pa tudi rubinastih manšet. Ker je šlo le za Claridge's, je odveč pridati, da je tat odtujil le najdražje kose, cenejše pa pustil pri miru. Tam vas celo okradejo v slogu.

Brez skrbi, od takrat se ni zgodilo nič več tako pretresljivega. Varovanje so poostrili, osebni butler pa bo z dvignjenim nosom na bleščeče predmete rade volje popazil tudi osebno.

Te dni so se lastniki znova našli v dnevnem časopisju, a ne zaradi diamantov. V ozadju namreč poteka prava vojna za njegovo lastništvo, kar pa ni prvič in še nikoli ni vplivalo na dnevno delovanje hotela.

To ga je od nekdaj odlikovalo, da zna, v še tako težkih časih, prebroditi vse viharje in zagotoviti varen pristan. Kot je nekoč zapisal sir Arthur Pinero, eden klenejših britanskih igropiscev: »Kjer je čaj, tam je upanje.«

Nikjer te besede nimajo večje teže kot v Claridge's

Komentiraj članek

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje je preprosto, vendar pa zaradi spodbujanja kulturne in dostojanstvene razprave pred oddajo komentarjev zahtevamo vnos osebnih podatkov.
Za komentiranje morate biti prijavljeni. Še nimate uporabniškega imena in gesla? Registrirajte se!

Spoštovani komentatorji!

Komentiranje prispevkov na straneh Dela ni pravica, temveč možnost, ki jo omogoča medijska družba Delo, d. d. S komentarji prispevkov izražate svoje mnenje ali stališče na lastno odgovornost. Za objavo komentarjev, ki bodo na ogled takoj vidni vsem obiskovalcem portala, zahtevamo vnos osebnih podatkov. Kot registriran uporabnik, ki osebnih podatkov v uporabniškem računu ni dopolnil, pa imate možnost oddaje komentarjev, pri čemer si uredništvo pridržuje pravico do objave po lastni presoji.

Uredništvo Dela in izdajatelj Delo, d. d., spodbujata argumentirano razpravo in ne dovoljujeta zlorabe medijskega prostora za žalitve, napeljevanje k sovraštvu ali nasilju, osebno diskreditacijo identificiranih piscev, oglaševanje izdelkov ali storitev ali kako drugače pravno spornih komentarjev.

Po kazenskem zakoniku je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti ter za grožnjo, da bo napadel življenje ali telo druge osebe, kakor tudi za razžalitev, žaljivo obdolžitev in obrekovanje. Uredništvo Dela bo pomagalo pri ugotavljanju identitete avtorjev sporočil, če bodo to zahtevali pristojni organi. Podatke lahko na zahtevo sporoči tudi prizadeti osebi zaradi uveljavljanja njenih pravic.

Uredništvo Dela bo zato po svoji presoji brisalo sporna sporočila; posameznim avtorjem bo tudi odvzelo možnost komentiranja.

Za vsebino, naslove in priloge sporočil v forumih so odgovorni avtorji sami.

Medijska družba Delo, d. d., uredništvo Dela

Prijavi se