Tiskane izdaje
»Ko bo vstopila v petnajsto leto, se bo zbodla z vretenom in padla mrtva po tleh,« je dejala trinajsta rojenica, tista, ki ni bila povabljena na slavje ob rojstvu kraljeve hčerke (kralj je imel namreč samo 12 zlatih krožnikov, pa ni hotel, da bi se vile steple zanje).
Trnuljčica ali La Belle au Bois dormant (iz francoskega originala), Dornröschen iz Grimmove različice ter Sleeping beauty, kot ji rečejo v angleškem prevodu, je klasična pravljica, ki jo je leta 1697 za francoski dvor napisal pravljičar Charles Perrault, širšemu evropskemu bralstvu pa je postala znana v 19. stoletju, ko sta jo po svoje predelala vsem znana nemška pravljičarja brata Grimm.
Po motivih te zgodbe je ruski skladatelj Peter Iljič Čajkovski (1840 – 1893) leta 1890 napisal istoimenski balet (Spjaščaja krasavica), ki velja za eno najlepših odrskih plesnih predstav v zgodovini baleta, klasično delo, ki je danes na rednem repertoarju vseh zahodnih baletnih hiš. V Ljubljani so jo prvič uprizorili leta 1964, prihodnji teden, 17. oktobra, pa v SNG Opera in balet Ljubljana napovedujejo novo premiero v koreografiji sedanjega umetniškega vodje baletnega ansambla Ireka Mukhamedova ter na podlagi izvirne koreografije Mariusa Petipaja iz leta 1890 v gledališču Marijinski v St. Peterburgu.
Trnuljčica je nenavadna pravljica, ki ne govori o velikih in junaških dejanjih, ki jih morata opraviti mlado dekle ali fant, je pravljica, v kateri se komaj kaj zgodi, saj v njej celo kraljestvo, in ne le lepa mlada deklica, spi – in to tako dolgo, dokler mimo ne pride mlad čeden fant, kraljevič za povrh, katerega edina naloga je, da se malo razgleda naokrog, odkrije skrivnostni grajski stolp, se vzpne po strmih stopnicah ter vstopi v sobico, kjer spi princesa. Očaran od njene lepote se skloni in jo poljubi. Urok je premagan, princesa odpre oči, poročita se ... Zdi se preprosto, pa ni.
Trnuljčica je namreč pravljica o odraščanju, o premišljevanju, o mirovanju, ki je nujno potrebno za velike dosežke ali dogodke, zato je tudi tako posebna in pomembna. V življenju ne gre vedno za velika dejanja, pustolovščine ali boje z zvermi, v življenju se kaj doseže ali preprosto zgodi tudi tiho, v samoti in navidezni nedejavnosti. »Trnuljčica opisuje obdobje pubertete in nastop spolne zrelosti, ki se pri deklicah začne z menstruacijo, vanjo pa vodi daljše obdobje pasivnosti, zaspanosti in umika vase,« piše Bruno Bettelheim v svoji knjigi o pomenu pravljic z naslovom Rabe čudežnega.
Trnuljčica je danes znana v dveh različicah, Perraultovi (La Belle au Bois dormant) in Grimmovi (Dornröschen), obe pa izhajata iz pravljice Sonce, Mesec in Talija, ki jo je v svoji zbirki pravljic za mladino Pentameron zapisal neapeljski pravljičar Giambattista Basile v 17. stoletju. Basile se je pri pisanju naslanjal na francoske in katalonske vire iz 14., 15. in 16. stoletja, bržčas pa tudi na starejše ljudske pravljice. Taliji so kasnejši pravljičarji dali opisno ime – speča lepotica, trn male vrtnice ali Trnuljčica ...
Zgodba o Taliji je precej drugačna od Trnuljčice, ki jo poznamo danes – Talija se zbode z vretenom in se pogrezne v spanec, medtem pa jo obišče in »posili« kralj, v spanju rodi dvojčka (Sonce in Mesec) – eden od otročičkov vzame v usta Talijin prst in ji iz njega izsesa trščico – šele potem se dekle prebudi. Kraljeva žena odkrije moževo skrivnost, Talijo hoče zažgati, od moža pa zahteva, da poje svoje lastne otroke ...
Francoski pravljičar Perrault je Basilejevo zgodbo očistil takšnih okrutnosti in jo priredil za plemstvo. Ni se mu namreč zdelo primerno na francoskem dvoru pripovedovati zgodbo, v kateri oženjen kralj posili spečo devico, ji spočne otroka, nato pa na vse skupaj pozabi.
Vseeno pa tudi v njegovi različici še vedno ostane nekaj hudodelske ženske ljubosumnosti, mati lepega kraljeviča je namreč ljudožerka, ki hoče požreti lastne vnuke. Zgodbo sta v začetku 19. stoletja predelala še brata Grimm, vendar tudi njuna verzija ni »popolna«, saj sta pri pisanju pozabila uničiti načelo zla, in s tem zadostiti tradicionalni pravljični pravičnosti. Grimmova različica je namreč celo tako mehka, da niti hudobne vile, ki deklici v začetku zgodbe napove prekletstvo, na koncu ne doleti kazen, kot je sicer običajno v pravljicah.
Ne glede na različnosti v posameznih zgodbah pa je osrednja tema v vseh ista, in uči, da otrokovo spolno prebujenje nastopi kljub vsemu naprezanju staršev, da bi ga preprečili. Še več, nepremišljeni poskusi staršev, da bi zatrli razvoj svoje male deklice v žensko, lahko odložijo nastop zrelosti ob pravem času, kar simbolizira Trnuljčičin stoletni spanec. Vendar pa Trnuljčica ni le zgodba o spolnem dozorevanju, pač pa obenem z dolgim čakanje staršev na otroka, ki se končno le rodi, opozarja, da k spolnosti ni treba hiteti, in da nobena vrednota ni izgubljena, ne glede na to, kako dolgo moramo nanjo čakati.
