Tiskane izdaje
»Bistvo klobukov je v čustvih. Gre le za to, kako se pod njimi počutiš. Rad imam klobuke, zaradi katerih začne srce biti hitreje,« je pred časom izjavil Philip Treacy, eden najbolj znanih in vplivnih oblikovalcev klobukov na svetu, ki je dvajseto obletnico ustvarjanja nedavno proslavil z besedami in s fotografijami Kevina Daviesa, zbranimi v knjigi When Philip met Isabella (Ko je Filip srečal Izabelo).
»S Philipovimi klobuki se počutim kot kraljica,« je le eden od stavkov hvale na račun njegovih pokrival, včasih noro ekscentričnih in včasih osupljivo elegantnih.
Besede je izrekla Iman, žena pevca Davida Bowieja, le ena Treacyjevih slavnih strank, med katerimi so tudi Lady Gaga, Grace Jones in pokojna Elizabeth Taylor. Ona si je zaželela en njegov klobuk. Dobila jih je 25. Čeprav je bila že precej v letih, je tako uživala v pomerjanju, da ji jih je kar podaril. Koliko je računal za tiste, ki jih je leta 2011 naredil za svate poroke princa Williama in Kate Middleton, ni znano, ve pa se, da jih je na glavah predstavnikov modre krvi slavnostnemu dogodku prisostvovalo kar 36.
Zanj je bila to nenavadna izkušnja. Ni delal za ekscentrične umetnike, zvezdnike ali manekenke kakor običajno, temveč za resnične ljudi, ki so se morali na zanje izjemno pomemben dan počutiti čim bolje. Nekaj noči pred poroko je prebedel v negotovosti, čeprav je v izbiro pravega klobuka za pravo damo vložil veliko pozornosti. »Ko pridejo ljudje k meni, da bi naročili klobuk, je to nekoliko podobno obisku pri psihiatru,« je nekoč svoj način dela razložil 46-letni irski klobučar.
Beseda klobučar mu ni ravno pri srcu, ker ga spominja na starodavno obrt; raje je oblikovalec, s sanjami in pogledom, uprtim v prihodnost, ki svoje stranke ob prvem srečanju temeljito izpraša o vsem, kar mu pade na pamet, da bi dobil občutek za to, kdo so, koliko drzne si upajo biti in česa nočejo. Kajti on klobuke le naredi, nosijo jih one. On se le prepusti »mukotrpnemu in zamudnemu delu«, ki terja veliko spretnosti, one pa klobukom vdahnejo življenje.
Potem ko ti naposled pridejo izpod njegovih prstov, njegovega najpomembnejšega orodja. Po dveh desetletjih mu še vedno služijo tako dobro, da se letos že šestič poteguje za naziv najboljšega britanskega oblikovalca modnih dodatkov, čeprav mora vsako leto znova ponoviti: »Klobuki niso za starejše gospe!« So znak uporništva, pravi ljubljenec oboževalk klobukov, ki se je leta 1967 rodil v odročni vasici Ahascragh na zahodu Irske kot eden od devetih otrok peka in gospodinje.
Sam je bil upornik že v otroštvu, čeprav se tega niti zavedal ni. Bil je deček, a so ga pritegnili mamin šivalni stroj, ki je bil njegov ipad, in sestrine punčke. Ni se želel igrati z njimi, hotel pa je šivati zanje, le da mu mama ni dovolila sesti za njen šivalni stroj, in je tako izkoristil vsako priložnost, ko je hranila kokoši in gosi, od katerih si je sposojal perje za krašenje punčk, da je skrivaj sedel zanj. Sestrino punčko je v oblačila, ki jih je zanjo sešil sam, prvič oblekel pri šestih letih.
On je bil srečen, njegovi starši malo manj. Niso ga poskušali spraviti na »pravo pot«, vendar tudi opazk sosedov, da s fantom ni vse tako, kakor bi moralo biti, niso poslušali z lahkim srcem. Življenje v tradicionalni vasici ni obetalo veliko priložnosti, zato se je Treacy pri osemnajstih letih preselil v Dublin, da bi tam študiral modo. V neki zanikrni trgovini z rabljenimi oblačili je našel star slamnati klobuk in ga z nekaj spretnosti spremenil v takšnega, kakršnega je videl v svoji domišljiji. Njegovi mentorici na kolidžu je bil všeč. Prodal je svoj prvi klobuk.
Po treh letih Dublina je na vrsto prišel London. Tam je prostovoljno postal poskusni zajček. Na londonskem Royal College of Art so prav takrat razmišljali, da bi po 165 letih spet uvedli predmet oblikovanje klobukov, in so ga sprejeli prav zato, ker so ga slučajno zanimali. Oblikovanje je postalo njegov študij, izdelovanje klobukov hobi, ki mu je šel od rok tako dobro, da je leta 1989 enega od svojih izdelkov pokazal na reviji Tatler.
In takrat je 22-letni Philip spoznal Isabello – ekscentrično modno urednico Isabello Blow, ki se je ravno pripravljala na poroko v srednjeveškem stilu. Zaželela si je klobuk, ki bi sodil zraven. Dobila ga je. Njuni poti se nista več ločili. Predstavila mu je znane modne oblikovalce, mu odstopila klet v svoji hiši, da si je v njej ustvaril prvi studio, in z njim hodila na zabave, da je spoznaval prave ljudi. Pot mu je tlakovala, dokler ni bil sposoben po njej trdno hoditi sam, in mu stala ob strani vse do svoje smrti.
Za Treacyja je bil njun odnos »romanca, ljubezenska afera zaradi klobukov, ne seksa«. Svoj konec je dočakala leta 2007, ko se Isabella Blow ni bila več sposobna bojevati s hudo depresijo in ji je zadnji v vrsti številnih poskusov samomora naposled uspel. Tri leta pozneje je Treacy izgubil še enega človeka, ki je bil skoraj dve desetletji stalnica njegovega življenja – modnega oblikovalca Alexandra McQueena. Čeprav je bil le eden od modnih oblikovalcev, s katerimi je sodeloval, je bil menda najbolj zahteven med njimi.
Karl Lagerfeld je bil tistega leta 1990, ko je ga Treacy prvič srečal, predvsem strašljiv. Takrat 23-letni oblikovalec klobukov ni vedel niti, kako naj ga naslavlja, z gospod ali po imenu. Vrata mu je še enkrat odprla Isabella Blow, vendar je lahko skoznje stopil le zato, ker je bil dober. Lagerfeld njegovih klobukov ni le vključil v Chanelovo kolekcijo, temveč je to celo zasnoval na klobuku, ki ga je tisti dan nosila Isabella.
Nekoč je na glavi prenašala ladjo. Ali repliko ladje iz 18. stoletja, ki jo je Treacy naredil zanjo. Spet drugič je imel njen klobuk tako velike krajce, da z njim ni mogla skozi vrata. Vendar je pod njim uživala. Bila je tako vneta častilka Treacyjevega dela, da je hotela z njegovim klobukom tudi v onstranstvo. Pokopali so jo z njenim najljubšim.
»Philipsu dajte iglo in material, pa bo napisal pesem, dajte mu pero, pa bo napisal glasbo,« je njegov pristop k delu opisal pokojni Gianni Versace. Kevin Davies je fotoaparat v rokah držal že, ko je moral leta 1991 narediti portret Treacyja za ameriški Vogue. Njuno prijateljstvo je pripomoglo k nedavnemu izidu knjige Ko je Filip srečal Izabelo, vendar v njej ni veliko znanih ljudi. Irski klobučarski virtuoz se menda ni hotel postavljati, temveč pokazati, kaj se skriva v ozadju – trdo delo in ustvarjanje iluzij. Da so zvezdniki, ki v javnosti veljajo za najbolj pasje, običajno najbolj prijazni, pove v intervjujih.
In v njih razloži, kako je bilo, ko je spoznal kraljico Elizabeto. Njo je zanimalo, ali danes sploh še kdo nosi klobuke, njega, ali ona uživa, ko jih nosi. »To je del uniforme,« mu je odgovorila na vprašanje, ki ji ga po protokolu sploh ne bi smel zastaviti.
Zanj so klobuki sinonim za srečo, za Lady Gaga, ki je pred časom na glavi nosila njegovega jastoga, so izziv. Ko je videla, kako dela, se ji je porodila ideja, da bi pri njem opravila pripravništvo. Prošnjo je bil prisiljen zavrniti. Pripravnice, ki ne zna šivati, žal ne more imeti v prostoru, polnem najrazličnejših materialov, perja in vsega, kar potrebujejo za delo on in njegova skupinica sodelavcev.
A se menda pridno uči šivati, odločena, da bo izkusila to, kar živi on. Čeprav obrtniške sposobnosti za uspeh niso dovolj. »To imaš ali pa nimaš,« pravi Philip Treacy. Želi si delati klobuke, »zaradi katerih bi ljudje sanjali«, in ne prenese tistih, ki modno industrijo jemljejo preresno in preveč intelektualno.
