Kot dekle 
iz Twin Peaksa

Na začetku je bila Lizzy Grant. Blondinka z drobnim obrazom, ki je pela po newyorških klubih. Izdala je celo svoj album, ki je poniknil v kraškem svetu slabo prodajanih zgoščenk. Potem je prišla Lana Del Rey, lepotica z dolgimi lasmi barve medu, velikanskimi uhani, umetnimi trepalnicami, dolgimi rdečimi nohti, napihnjenimi ustnicami ter z izjemnim melanholičnim glasom. Njen prvi uspeh je bila pesem Video Games, ki se je na youtubu pojavila lani avgusta in je imela doslej že več kot osemindvajset milijonov ogledov. Ta poseben video je zmontirala kar sama. Prvi njen album Born to Die, ki je izšel na začetku leta, je že med najbolj prodajanimi glasbenimi izdelki in naskakuje prva mesta na lestvicah v Veliki Britaniji in ZDA.

Lizzy in Lana sta seveda ista oseba. Lizzy je bila le ena izmed tisočerih mladih pevk, ki ji ni uspelo, Lana pa je s svojo izdelano podobo in mračno glasbo čez noč postala najbolj popularna glasbena zvezda tega trenutka.

Ljubitelji glasbe, ki že desetletja čakajo na svežo kri, na nekaj novega, kar bo vznemirilo njihove glasbene brbončice, so bili navdušeni. Označili so jo za »gangsta Nancy Sinatro«, za moderno Jessico Rabbit, saj njene melodije in njena podoba spominjajo na retro glasbo iz petdesetih in šestdesetih let. Kritiki so Video Games označili za iskren in avtentični glasbeni čudež, a kmalu so se v javnosti pojavile teorije o zaroti in izdaji. In če se je še lani jeseni zdelo, da se iz računalniških ekranov kar cedi zaradi sladkih besed na spletnih forumih, ki so omenjali Lanin prvi singel, je mlada pevka kmalu postala predmet posmeha in opravljanja. Poslušalci so začeli dvomiti, da je Lana organsko pridelano čudežno dekle; trdili so, da gre za gensko spremenjeni produkt, ki ga je spretno preoblikovala in na novo ustvarila glasbena industrija. Da je njena glasba tako umetna, kot so njene z botoksom napolnjene ustnice. Da ni res revno dekle, ki je živela v naselju prikolic, kot je govorila, ampak je njen oče nepremičninski milijonar, ki je obilno financiral njen preporod iz sive miške v retro divo.

Ti napadi nanjo so dokaj nerazumljivi. Kot da je prva umetnica, ki je spremenila prvotno podobo in ime ter šele potem zaslovela. Kaj pa Lady Gaga? Kaj pa Madonna ali David Bowie? Vsak od njih ima nekje v omari skrito svojo Lizzy Grant. Domišljena podoba, v katero se zaljubi množica, je osnova zvezdništva, zato je težko govoriti o originalnosti, mnogokrat gre pač za popolno iluzijo, ki kmalu postane resnična.

Uspeh Lane Del Rey veliko pove o naravi sodobne slave. Čas interneta dopušča, da se lahko neznani posamezniki vsaj za petnajst minut in čez noč kot meteor dvignejo v zvezdne višave, pa naj se to zgodi spontano ali pod budnim očesom in inženiringom glasbene industrije. Krog slave se danes vrti hitreje kot kdaj prej.

Najprej je Lana vzbudila zanimanje, ker nihče ni vedel, od kod prihaja, in ker je bila njena glasba povsem drugačna od vsega, kar lahko danes slišimo. Zanimanje zanjo je zaradi zgodb o tem, da je v resnici razvajena milijonarjeva hči in umetno ustvarjeni pop izdelek, še bolj naraslo. In kot je dejal že stari dobri Oscar Wilde: ni važno, kaj govorijo, samo da govorijo. In res, medtem ko so se nekateri na spletnih forumih in v glasbenih časopisih prepirali o njeni avtentičnosti, so se drugi zaljubili vanjo.

Morda se fenomen Lane Del Rey skriva drugje. V posebni estetiki njenih videov, v romantičnih in depresivnih besedilih, v glasbi, ki spominja na najboljše melodije Angela Badalamentija, skladatelja, ki je zaslovel z glasbo v kultni nadaljevanki Twin Peaks, ki jo je režiral David Lynch. Prav slednjega Lana vedno navaja kot svojega najljubšega režiserja, kar je v vsebini njenih pesmi in estetiki mogoče prepoznati. Kot mlade lepotice v Twin Peaksu se tudi za Lano Del Rey zdi, da skriva veliko temnih skrivnosti, da je oboje – submisivna Lolita in fatalna ženska iz filmov noir.

Tik pred izidom albuma Born to Die je v živo nastopila na znamenitem ameriškem televizijskem šovu Saturday Night Live. Nastop je bil katastrofa, brez glasovnega razpona, brez ritma in prezence. Ko je pred tedni spet v živo zapela na šovu Davida Lettermana, je bil njen nastop veliko boljši in je raznežil še ciničnega voditelja. Nekaj je očitno: Lana Del Rey ima na nastopih velikansko tremo. Na odru ni zvezda, ampak prestrašeno, sramežljivo dekle, ki v trenutku ne zna več peti, ki si ne upa pogledati v kamero in se je prehitro znašla v centru pozornosti. Morda je to še en dokaz več, da Lana Del Rey le ni zgolj umetni produkt glasbene industrije, saj si ta za svojo Elizo Doolittle (če uporabimo ime glavne junakinje drame Pigmalion G. B. Shawa) ne bi izbrala tremaške Lizzy Grant, ki ne zna peti v živo, ker jim ne bo prinašala denarja in polnila stadionov. Sicer je tudi angleška pevka Adele na šovu Grahama Northona priznala, da ima pred nastopi takšno tremo, da se je že zgodilo, da se je tik, preden je morala na oder, skrila ali želela pobegniti. Čeprav so njuni nastopi po kvaliteti petja neprimerljivi.

In kako Lana Del Rey doživlja kritike? Prizna, da so se v šoli nad njo sošolci vedno radi izživljali, zato je šikaniranja že vajena. O sebi pravi, da je čisto navadna punca, ki se je iz rodnega Lake Placida preselila v New York, da bi postala pevka in je leta in leta posnetke svoje glasbe nosila od enega glasbenega producenta do drugega, vsem pa so se njene pesmi zdele preveč mračne, da bi lahko postale uspešnice. »Nisem razpeta med Lizzy in Lano, med nama ni razlike, to je ista oseba. Želela sem le najti psevdonim, ki bi zvenel tako lepo in eksotično kot moja glasba, in mislim, da mi je uspelo.« Kot najstnica je pila preveč alkohola in bila v ljubezni velikokrat zelo nesrečna. Rada je sama, je sramežljiva, veliko bere in se najraje potika po Coney Islandu. Pravi, da je iskrena in da pri glasbi ne dela kompromisov.

Mario Testino jo je fotografiral za naslovnico najnovejšega angleškega Vouga, na kateri blesti oblečena v Louisa Vuittona. Številka se prodaja za med. Njen album Born to Die je največja uspešnica leta. Video za naslovno pesem je ravno prav lep in ravno prav mračen. Pa kaj potem, če ne zna peti v živo, to zna danes že vsak mulc na X Factorju. Pa kaj potem, če se še vedno ne ve, ali je bila bogata ali revna. Skrivnostneži so očitno v trendu.

Lana Del Rey je nekaj posebnega, drugačnega – kot njena glasba.