Tiskane izdaje
»To ladjo imenujem za Britannio ... Njej in tistim, ki bodo pluli z njo, pa želim vso srečo,« je britanska kraljica Elizabeta II. 16. aprila 1953 pred množico, polno pričakovanja, krstila znamenito ladjo.
Tudi po tem, ko so jo krstili, so se dela na njej nadaljevala. Odplula je 3. novembra 1953 z zahodne obale Škotske, in ker je svojo pot uspešno prestala, so jo 11. januarja 1954 sprejeli v kraljevo mornarico. Ladjo, ki letos praznuje 60. rojstni dan in so jo po 44 letih uporabe leta 1997 upokojili in privezali v Leithu v Edinburghu na Škotskem, je 4. februarja 1952 naročil še kraljičin oče kralj Jurij VI. v takratni svetovno znani ladjedelnici John Brown & Co. v Clydebanku na Škotskem, v kateri so zgradili tudi slavni potniški lepotici Queen Elizabeth in Queen Mary.
Toda kralj Jurij VI. je dva dni zatem umrl, tako da je tudi ta obveznost padla na njegovo takrat komaj 26-letno prvorojenko. Medtem ko je Elizabeta II. preostale kraljeve rezidence podedovala od svojih prednikov, si je pri Britannii lahko dala duška, zato Britannia razkriva tako okus nje kot njenega moža princa Philipa, sicer navdušenega pomorščaka. Za ladijsko zunanjost sta izbrala značilno temno modro barvo, nad katero sta se navdušila že pri enem svojih poročnih daril: tekmovalni jadrnici Bluebottle, ki je zmagala na olimpijskih igrah leta 1956 v Melbournu in jo hrani nacionalni pomorski muzej Cornwall v Falmouthu (lani so jo obnovili).
Ko se sprehodiš po Britannii, se vrneš tako rekoč v 50. leta prejšnjega stoletja. Ker so se prvotni načrti glasgowskega podjetja McInnes Gardner & Partners za opremo interjerja izkazali za prenačičkane za povojno obdobje, je princ Philip k opremi kraljevih apartmajev povabil arhitekta sira Hugha Cassona. Njegova preprosta eleganca je očitno prestala preizkus časa, na Britannii pa je še danes mogoče občudovati originalno pohištvo, okrasne predmete, slike in fotografije, sicer last sklada Royal Yacht Britannia Trust.
V nasprotju z drugimi umetniškimi zbirkami nacionalnega pomena je kraljevo zbirko umetniških del na Britannii mogoče občudovati v prostorih, za katere je bila naročena in ustvarjena. Poleg te je na ogled še nekaj zbirk: od zbirke sklada zaposlenih v jedilnici, ki premore občudovanja vredne srebrne kose, zbirke ministrstva za obrambo, ki obsega zgodovinske fotografije, pohištvo, lončeno posodo in kose navtične opreme (tudi jeklen volan z ladje, zgrajene leta 1893 za kralja Edwarda VII.), ter predmete preostalih mornarjev, ki so služili na ladji.
Britannia je bila zadnja od 83 kraljevih ladij, ki so jih za britanske kralje gradili vse od druge polovice 17. stoletja. Bila je prva, ki je bila popolnoma opremljena za čezoceansko plovbo, in kraljeva rezidenca, ki pa bi se, če bi izbruhnila tretja svetovna vojna, spremenila v bolnišnico. Pred Britannio so za kraljeve ture čez oceane uporabljali katero od bojnih ladij kraljeve mornarice ali potniški liner. Njena predhodnica je bila ladja Victorie & Alberta III., prva kraljeva ladja, ki je niso poganjala jadra. Zgrajena je bila za kraljico Victorio, vendar ni ta nikoli stopila nanjo, jo je pa uporabljal Victorijin naslednik, kralj Jurij V.
Ko je Britannia opravljala državniške funkcije, je imela enake formalnosti kot katera koli druga kraljeva palača. V 44 letih je opravila oziroma gostila 968 državnih obiskov, prepotovala več kot milijon milj, se ustavila v 600 pristaniščih v 135 državah in tako postala ena najslavnejših ladij na svetu, ki je kraljico Elizabeto II. okronala še z naslovom najbolj potujoče monarhinje na svetu. Bila je veličasten simbol Združenega kraljestva, ambasadorka britanskega gospodarstva in promotorka domače trgovine in industrije, ki je igrala ključno vlogo pri večjih zgodovinskih dogodkih. Kraljevi apartmaji so bili elegantna namestitev za svetovne voditelje, kakršni so bili sir Winston Churchill, Nelson Mandela, Ronald Reagan in Radživ Gandhi.
Izkazala se je tudi kot primerna rezidenca za počitnice članov kraljeve družine; bila je križarka za vsakoletno družinsko turo po otokih ob zahodni škotski obali in tudi medene tedne. Ko so bili kraljičini otroci še majhni, so vsakemu dodelili svojega člana posadke, da je skrbel zanj in ga zabaval. V nedogled so se igrali različne igre, iskali zaklad in se ob toplejših dnevih kopali v bazenu na palubi. Včasih so jim dovolili tudi obisk ladijske trgovine, da so si kupili sladkarij, hkrati pa so jim dolgočasje krajšali tudi s čiščenjem reševalnih čolnov, inštrukcijami, kako se krmari, in mešanjem velikanskega božičnega pudinga. Ko so se odpravili na turo po otočju na zahodu Škotske, so nadvse uživali v piknikih na obalah mnogih prekrasnih otokov.
Ker je Britannia lahko odplula tudi na najbolj odročne kotičke, je bila nadvse priročna izbira za poročna potovanja. To možnost sta najprej izkoristila kraljičina sestra princesa Margareta in njen takrat novopečeni mož Antony Armstrong-Jones. Ko sta se leta 1960 podala na Karibe, se je princesa največ zadrževala v kraljevih apartmajih, obedovali pa so zelo uradno in v večernih oblekah. Na Britannii so potem letovali še trije sveže poročeni kraljičini otroci.
Romantiko princese Anne in kapitana Marka Phillipsa leta 1973 na Barbadosu in Karibih so skvarile močne nevihte z valovi, zato je par večino svojega prvega medenega tedna trpel za močno morsko boleznijo. Potem se je vreme izboljšalo, a so ju neutrudno zasledovali novinarji in fotografi.
Leta 1981 sta si Britannio izposodila princ Charles in Diana in svojih 16 medenih dni porabila za plutje po Sredozemlju. To potovanje je bilo mnogo manj formalno kot potovanja njunih predhodnikov, z načrti, ki sta jih kovala vsak dan sproti. Uživala sta na piknikih na plažah grških otokov, Britannia pa jima je tokrat zagotovila zasebnost in bila zato v medijih označena za ladjo duh. Zadnje poročno potovanje na Britannii koga iz kraljeve družine je bilo leta 1986, ko sta yorška vojvoda Andrew in vojvodinja Sarah odplula proti Azorom. Da bi se par lahko sprostil in užival, tudi tokrat niso pustili blizu fotografom.
Kraljeva družina je državniški salon (State Drawing Room) uporabljala za sprostitev, pogovore in razne igre.
Tako princesa Diana kot princesa Margareta in znameniti britanski dramatik sir Noël Coward so tu uživali v igranju klavirja. Državniška jedilnica (State Dinning Room) je gostila mnoge slavne osebnosti in voditelje, od Churchilla, Mandele in Reagana do Clintona in Jelcina, njene stene pa krasijo mnoga eksotična darila z vsega sveta.
Kraljica je na ladji uradovala v svoji pisarni (Queen's Sitting Room), kjer se je srečevala s svojimi zasebnimi tajnicami in tistimi, ki so skrbele za odnose z javnostjo. Mnogi kosi opreme so nekoč opremljali in krasili predhodnice Britannie. Najbolj priljubljen kraljičin kotiček je bila Sončna loža (Sun lounge), kjer je z družino uživala v zajtrku in popoldanskem čaju, Britannia pa je danes edina nekdanja kraljeva rezidenca, kjer je navadnim smrtnikom na ogled krajičina spalnica.
Na spletni strani Britannie je zelo podroben seznam, po katerem je posadka članom kraljeve družine na obali pripravljala piknike. Da bi jim zagotovila čim bolj nemoteno počitnikovanje, je morala upoštevati še mnoga druga pravila: da bi bili čim manj vsiljivi in čim bolj neslišni, so si naročila sporočali z rokami in nosili bele superge z gumijastim podplatom, vsako delo ob kraljevih apartmajih pa so morali končati do 8. ure zjutraj. Če so na svojih poteh po ladji naleteli na katerega člana, so morali mirno obstati in gledati naravnost, dokler jih ta ni obšel. Za državniški obisk, denimo, so morali natovorili kar pet ton prtljage; od kraljičinih draguljev do ustekleničene vode Malvern za njen čaj. S kraljico pa se je vkrcalo tudi 45 članov njenega gospodinjstva.
Nekaj več kot štiri desetletja zatem, ko so Britannio splovili, natančneje 23. junija 1994 je vlada Johna Majorja naznanila, da ladje ne bodo prenovili, saj bi bili stroški preveliki. Odločitev o morebitni novi kraljevi ladji je leta 1997 postala celo politično vprašanje na splošnih volitvah v Veliki Britaniji. Konservativna stranka je za ponovno izvolitev obljubljala, da bo iz javnega denarja zgradila novo ladjo, a zmagali so laburisti. Nova vlada je oktobra 1997 potrdila, da Britannie ne bodo zamenjali.
Dvajsetega oktobra 1997 je MHMY Britannia zapustila pristanišče Portsmouth v Hampshiru in odplula na poslovilno plovbo po Veliki Britaniji. To je bila krožna vožnja v smeri urnega kazalca, na kateri se je ustavila v šestih velikih pristaniščih.
Ker je Britannia 44 let spremljala kraljico Elizabeto II., je razumljivo, zakaj je bilo dokončno slovo od nje za kraljico tako žalostno, da je ob igranju Highland Cathedral ansambla kraljeve mornarice potočila celo solze. Čeprav so se ure na Britannii ustavile 11. decembra 1997 ob 15.01, se je v resnici začelo novo štetje. Plavajoče razkošje s petimi zvezdicami za različne prireditve v Leithu v škotskem glavnem mestu Edinburghu je poslej dostopno tudi (malo) manj imenitnim.
