Lady Macbeth - arhetipska negativka

Preperele strani, naveličane občasnega otipavanja nadobudnih dramaturgov in siceršnjega poležavanja v kotu neobljudenih knjižnih polic, oddajajo takoj razpoznavne vonjave po zatohlem. Na olupljenem hrbtu platnic, kjer svežnje listov v celoto veže nit, se izvita ostra sponka že ob najmanjši neprevidnosti ostro zareže v prst. Počasi nastajajoča rdeča kaplja krvi je pomenljiv simboličen dodatek k branju v slovenščino prevedene zgodnje izdaje Shakespearovega Macbetha. Bledorumenkast izvod knjige z začetka dvajsetih let prejšnjega stoletja je v tistih povojnih časih založila še Tiskovna zadruga v Ljubljani, na njeni naslovnici pa je poleg naslova ponosno odtisnjeno: »Prevel Oton Župančič«.

Ko ranjeno blazinico prsta nagonsko približaš k ustnicam, nevede izsesaš tudi del Macbethovega jedra. Okus po krvi, umoru in brezmejni ambiciji prežema to pesnikovo monumentalno delo, ki ga poljski literarni kritik Jan Kott označuje za »nemara najglobljo Shakespearovo psihološko tragedijo«. Macbeth razkriva kopico zapletenih likov, s protagonistom na čelu, a nobeden ne prekaša molekularnega privlaka njegove soproge lady Macbeth. Ošabna zločinka, preračunljivka in spletkarka, gnila skoz in skoz, je med poznavalci gledališča že od začetka sprožala burne polemike. Ker je s svojimi čari moža vseskozi napeljevala k zločinu in mu v hlastajoči želji po oblasti pomagala celo moriti, se je je oprijel sloves arhetipske negativke.

Med gledališčniki obstaja navada, da se imena predstave ne sme v gledališču nikoli glasno izgovarjati, saj to prinaša nesrečo. Vraža izvira še iz časov premierne uprizoritve, ko je moral lady Macbeth odigrati kar Shakespeare sam, saj je predvidenega igralca, mladega dečka, naenkrat obšla slabost in je umrl.

S tem še ni bilo konec težav: v 17. stoletju je nekdo v Amsterdamu zamenjal umetno bodalo s pravim in uprizoril avtentično izkušnjo odrske smrti, leta 1937 pa je enajstkilogramski rekvizit zgrmel nad slovitega Laurencea Olivierja in ga skoraj stal glave. Odlomljeno Macbethovo bodalo je med njegovim spretnim izogibanjem smrti odletelo v občinstvo, reveža, v katerega je priletelo, pa je povrh vsega zaradi šoka doletela še srčna kap. Igralci so omedlevali, padali po stopnicah, zgrmevali v prepade – Abraham Lincoln pa je bil ubit le en teden po tem, ko je s seboj na potovanje vzel izvod dela in ga bral v javnosti. Moralni poduk zgodbe je jasen: če že berete Macbetha, ga berite potihem.

Britanska odrska sirena Edith Evans, prepoznavna predvsem po svojih številnih shakespearijanskih vlogah, se je upodobitvi lady Macbeth zaradi grozljive konotacije celo javno odrekla. V paranoičnem izbruhu smeha je povedala: »Ne bi želela igrati ženske, ki ima tako izkrivljen občutek za gostoljubje.« Poleg tega se ji je zdelo, da so nekateri njeni obrazi preveč zastrti in nedodelani.

Igralka Judi Dench se z njo ne bi mogla bolj nestrinjati: »Kategorično sem prepričana, da v dramskem delu nič ne manjka. Lady Macbeth je znorela od ljubezni do svojega moža in se je bila zato, da bi mu lahko stala ob strani, pripravljena tudi razženščiti.«

Dencheva je vlogo odigrala že leta 1977 in zanjo prejela svojega prvega olivierja, britanski gledališki odgovor ameriškemu oskarju. Njen nekajsekundni občuteni grleni krik v ključnem delu prvega prizora v petem dejanju, ko lady Macbeth v svojih blodnjah s svečo tava po sobanah gradu Dunsinane, še vedno velja za enega naizraznejših prizorov angleškega gledališča. Eden od navdušenih kritikov je takrat zapisal, da je lahko tragično junakinjo tako dobro upodobila tudi zato, ker je kot verna oseba že izkusila občutje zla.

V pogovoru z režiserjem Richardom Eyrom za BBC je nekaj let kasneje razkrila, da se s takšno razlago ne strinja povsem: »Da je lady Macbeth zlobna? Ni vsa zlobna! Ljudje smo sivi, zmes dobrega in zla. Nekateri so bolj nagnjeni k eni, drugi k drugi skrajnosti. Tudi zase bi rekla, da sem prej temnosiva kakor svetla.«

Lady Macbeth je bila kraljevega rodu, kar pojasni, zakaj je onaravila zahtevo po prestolu in Macbethov poseg v usodo ves čas tako goreče podpirala. Že to, da je bil v tem pogledu odvisen od nje, saj je prestol »podedoval« po njeni strani, je očiten preobrat običajne razdelitve družbenih vlog na pokorno žensko in pogumnega moža. Lady Macbeth je prevzela vlogo bojevitega člana družine. Prislužila je krono, podžigala žerjavico pod tresočimi nogami svojega moža in ga vseskozi izzivala. Macbeth je poslušal, razmišljal, preudarjal, ubil, a obžaloval. Črna vdova lady Macbeth ni sprva obžalovala ničesar.

Ko prvič stopi na oder, prebira moževo pismo. Ta ji v njem optimistično poroča o prerokovanju treh vešč, po katerem naj bi kmalu zasedel prestol. V razburjeni želji, da bo zbrala dovolj moči za vse, kar ju čaka, zavzdihne: »Kri mi zgostite, zamašite vesti vstop in prehod, da prav noben skesan poziv nature ne zmaje naklepa mi mrkega in ne zastavi poti mu k izvršitvi.« Zdi se, da k sebi poziva vse zle demone, ki bi jo lahko navdali s Hadovo podzemeljsko energijo. Ko soproga končno sreča še v živo, ga zasuje z naklepnimi besedami, on pa ji očita kruti značaj in zabrusi, da naj z njim rojeva samo sinove, saj je namenjen ustvarjanju moških.

Lady Macbeth ni ena tistih, ki bi ostala le pri besedah. Mirno zastrupi večerni napitek stražarjev in s tem poskrbi, da se Macbethov zločin izvrši neslišno in neopazno. Ta njen sloviti napoj iz fermentiranega mleka, ki so mu srednjeveški Angleži pravili »posset«, je pred časom našel mesto tudi v izvirni kuharski knjigi Recept za umor. V delu, ki je izšlo pri kultni francoski založbi Flammarion, avtorica Estérelle Payany vsakemu od največjih knjižnih hudodelcev dodeli po en kuharski recept. Če ste si od nekdaj želeli mešati koktejle v družbi lady Macbeth, ste zdaj končno dobili priložnost za to, a ne pretiravajte z arzenikom.

Tudi ko začne napitek v Shakespearovi pesnitvi delovati in Macbeth na lastni koži izkusi krvnikovo vest, ponosna Škotinja ne odneha. Še močneje mu očita, da je strahopetec in slabič. »Želje so puhle, ako jim ne sledi dejanje. S to logiko ga zgrabi na njegovi najbolj občutni strani; pri zavestni možatosti,« je v spremni besedi Župančičevega prevoda zapisal literarni teoretik Jakob Kelemina. Na tej točki se lady Macbeth še ne zaveda, da se v nočnem svetu prozornih sanj na pol prelamlja tudi sama.

Že v začetku petega dejanja jo srečamo v nepričakovani podobi razrvanega bitja, ki ga je stiska slabe vesti prignala do tega, da mora spati s prižgano svečo. Med spanjem pograbi plamen, z njim odtava po gradu in si ob glasnem razmisleku o zlih dejanjih mantrično umiva roke od starčeve krvi. »Tukaj diši še vedno po krvi: vse arabske dišave ne bi dale tej drobni roki prijetnega vonja,« pove na vrhuncu ene svojih nočnih blodenj.

Umre pod svojo roko, a njenega moža to pretirano ne prizadene. Kraljica je mrtva, kmalu bo mrtev še on. Pokol, ki z obglavljenim Macbethom konča niz tragičnih smrti in umorov, je katarzično očiščenje. Utrujene roke lady Macbeth gosta kri končno umije, a ne prežene vseh senc, ki se nad njo zgrinjajo tudi v posmrtnem življenju. Nesrečna figura ene najbolj temačnih Shakespearovih tragedij si ne more uiti. »Prazna je in gori naprej,« zapiše Jan Kott. Živi in vztraja kot reinkarniran duh: z vsakim javnim stiskom roke v času volitev, pritajenim nasmeškom in začaranim pogledom jantarjevih oči. Na podiju, pred tisoči novinarjev in milijoni ljudi. Lady Macbeth je zunaj!