Tiskane izdaje
Za železarsko ograjo, med halami, v katerih še danes kujejo jeklo, je v nekdanji štauhariji na ogled stalna razstava Mati fabrika – Železarna Ravne.
»Fabrika« je bila srce mesta Ravne skoraj pet desetletij, narekovala je njegov razvoj in pustila neizbrisen pečat na vseh področjih življenja.
Železarna Ravne je nastala iz jeklarne grofov Thurnov iz 17. stoletja, zdajšnjo »fabriko« pa so zgradili po drugi svetovni vojni kot del programa »kapitalne izgradnje težke industrije«.
Že na začetku so se usmerili v izdelavo specializiranih in plemenitih jekel in si priborili vodilni položaj med jugoslovanskimi in evropskimi jeklarnami. S programom namenske proizvodnje, predvsem za vojaško industrijo, si je železarna zagotovila državna sredstva, se širila in razvila v sodobno jeklarno s 7000 zaposlenimi.
Z rastjo železarne je raslo mesto. »Prej so bile Ravne majhen trg, ko se je železarna širila in potrebovala delovno silo, pa so se začeli priseljevati delavci,« opisuje avtorica razstave dr. Karla Oder iz Koroškega pokrajinskega muzeja. Priseljenci so bili pretežno iz drugih krajev Koroške in Slovenije, le približno sedem odstotkov delavcev je prišlo iz južnih jugoslovanskih republik.
»Izdelovali so specialna in plemenita jekla, zato so potrebovali bolj usposobljen kader, ne le preproste fizične sile,« o vzrokih razmišlja Karla Oder. Že od 19. stoletja so bile Ravne namreč usmerjene v proizvodnjo plemenitega jekla, težili so k večji kakovosti, za kar pa je bilo potrebno znanje.
»Ko železarno gledaš od zunaj, se zdi, da gre le za težaško, preprosto fizično delo, a še zdaleč ni tako. Tu je ogromno fizike, kemije, elektrotehnike, strojništva.«
Železarna je gradila mesto
Za fabriške delavce so že leta 1947 začeli graditi prve bloke na Čečovju, stanovanja so imela vodovod, elektriko in sanitarije, kar za podeželje takrat še ni bilo pogosto. Železarna je v slabih petdesetih letih na Ravnah zgradila kar 2400 stanovanj.
Že kmalu po vojni so spodbujali tudi h gradnji lastnih hiš in fabrika je pri tem pomagala. V Dobji vasi so v 70. letih tako zazidali hiše do tretje gradbene faze, nato pa zaposlenim omogočili kredit, da so jih lahko dokončali.
Tako kot je fabrika krojila življenje znotraj železarske ograje, je bila desetletja glavna nosilka družbenega in družabnega življenja. Gradila je športno infrastrukturo, leta 1949 na Čečovju celo smučarsko skakalnico.
V 60. letih so naredili pokriti bazen, ker so potrebovali rezervoar vode za primer požara v topilnici. »Da ta voda ne bi kar tako stala, so ubili dve muhi na en mah in namesto rezervoarja zgradili bazen,« pojasni Karla Oder.
To je prineslo močan razvoj plavalnega športa na Ravnah in tako se danes ponašajo z olimpijci in evropskim prvakom Damirjem Dugonjićem.
»Fabriški delavci so bili med seboj zelo povezani. Društva in klubi, kiparski simpoziji Forma viva, slikarske kolonije, glasilo Koroški fužinar, ki jih je ustanovila in financirala železarna, so bili odlična priložnost za njihovo ustvarjalnost zunaj fabrike pa tudi za umeščanje priseljencev v družbo in spletanje socialnih omrežij. Zagotovo ni bilo za vse idealno, a vsakdo je v železarni lahko dobil službo, prišel v socialno okolje in okolica ga je sprejela,« pravi Odrova.
Podpirali so tudi gradnjo javne infrastrukture in pomagali zazidati dobršen del mesta: zdravstveni dom, glasbeni dom, gimnazijo, dom telesne kulture itd. »Pri vsaki gradnji so bili zraven, ali finančno ali z materialom, tudi z brezplačnim delom.«
Izobraževanje v lastni šoli
Od začetka so podpirali in spodbujali inovativnost in kreativnost, za kar so zaposlene motivirali z denarjem. Ena ključnih novosti v zgodovini železarne je bila uvedba računalniškega upravljanja proizvodnje; pri tem so bili med prvimi v Evropi.
Iznašli so nekaj unikatnih vrst specialnega jekla, posebno grelno žico, ves čas izpopolnjevali stroje in postopke. »Nekdanji direktor Gregor Klančnik je že v 50. letih veliko potoval in obiskoval železarne na Švedskem, v Avstriji in drugod ter tja pošiljal delavce na izobraževanje. Z zaslužkom na 'gostovanjih' v tujih tovarnah so si morali delavci sami plačati bivanje, zato tovarna s takšnimi izobraževanji ni imela nobenih stroškov.«
Železarna je ustanovila tudi lastno metalurško šolo in si tako zagotavljala strokovno visoko izobražene kadre ter nepretrgan razvoj.
Železarji so imeli od leta 1950 sicer beneficirano delovno dobo, a le v topilnici, valjarni, kovačnici, v tistih metalurških obratih torej, kjer so bile delovne razmere najtežje. Za leto dela so dobili največ tri dodatne mesece in dodaten obrok hrane.
Nato so začeli zahtevnost dela upoštevati pri obračunavanju plač. »Za izračun plač je bil v fabriki poseben matematični sistem, ki ga ni nihče razumel. Imeli so celo posebno službo za izračun plač in za normiranje,« pripoveduje Odrova.
»Normirci« so hodili k strojem ugotavljat, koliko lahko delavec naredi v določenem času. A ti so bili prebrisani, in ko je normirec stal poleg njih, so delali počasneje. Normirec je temu primerno ugotovil nižjo normo in delavec jo je nato vsak mesec zlahka presegel ter si tako zagotovil nagrado.
Regres samo za v Portorož
Delavcem je mati fabrika omogočala za tiste čase imeniten oddih. Železarna je namreč že v 50. letih imela počitniški dom na portoroški obali. Sprva so dobili fužinarji komaj deset dni dopusta in redko se je zgodilo, da je kateri od navadnih delavcev kam odpotoval.
Na začetku 60. let pa so uvedli regres, ki je bil tudi državna regulativa za pospeševanje porabe, in v ravenski fabriki so ga sprva dobili samo tisti, ki so izkoristili dopust za letovanje v Portorožu.
Ko se je standard nekoliko izboljšal, je dopust v Portorožu postal norma. Prek službe za varnost pri delu so delavce pošiljali tja in v druga obmorska letovišča tudi na okrevanje.
V devetdesetih letih, ko je železarno prizadela velika kriza, je svoj »družbeni standard« prodala. Počitniški dom v Portorožu, Ivarčko jezero, grad Javornik, Rimski vrelec in številne druge nepremičnine so dobili nove lastnike.
»Politika, takšna ali drugačna, je imela v železarni ves čas velik vpliv,« ugotavlja avtorica razstave, »v socializmu se je to dogajalo s posredovanjem sindikatov.«
Pred drugo svetovno vojno je bila v sindikatih manj kot tretjina delavcev, po vojni pa je bil med zaposlitvijo in članstvom v sindikatu skoraj enačaj. »Sindikat je bil zelo močan, nekje sem izbrskala podatek, da jih je zanimalo celo 'nravstveno življenje' zaposlenih, kdo s kom flirta in podobno!«
V fabriki je bilo ves čas zaposlenih od 17 do 24 odstotkov žensk, ki so sprva opravljale enaka dela kot doma, bile so kuharice, čistilke, pisarniške delavke. V proizvodnji so pogosto vozile žerjave, v 60. in 70. letih, ko so prihajale iz metalurške šole, pa so jih zaposlovali tudi v kovinskopredelovalnih obratih, kjer so delale za stroji, bile so brusilke, jedrarke. Metalurški poklic je bil praviloma moški in na vodilnih delovnih mestih so bili vedno moški direktorji in obratovodje.
Zaradi številnih poškodb (poškodoval se je vsak tretji delavec) so kmalu ustanovili tudi službo za varnost pri delu. Delavci so bili v začetku še neuki nekdanji kmetje, ki niso bili vešči dela s hitrimi stroji. Pri pečeh so dobivali opekline, veliko je bilo ureznin in zmečkanin, zato so po temeljiti analizi uvedli zaščitno opremo, v petdesetih letih zaščitno obleko, desetletje pozneje so postali obvezni čelada, zaščitne rokavice in očala.
Že leta 1952 so zahtevali, da ženske nosijo ruto, žerjavistke pa so morale obvezno nositi hlače. Zapovedani so bili red in disciplina na deloviščih, točno prihajanje na delo in točno odhajanje, posebna vrsta motivacije so bile denarne nagrade za tiste, ki se niso nikoli poškodovali. Na varnost pri delu so jih opominjali napisi na fasadah in dimnikih.
Med delavci je bilo tudi precej alkoholizma. Še prva povojna leta je za tiste v težkih obratih, ki so v peč ročno zmetali po dve toni materiala na dan, železarna sama kupovala pivo. Leta 1952 so prepovedali pitje alkohola med delom, v 70. letih so alkohol na območju fabrike povsem prepovedali, na koncu pa so na tovarniške stroške ljudi že začeli pošiljati na zdravljenje – za to je skrbela posebna socialna služba v fabriki.
Štauharija ali krčilna kovačnica, v kateri je postavljena stalna razstava Mati fabrika, je bila zgrajena leta 1915 za nakrčevanje granat. »Okrogle odkovke so segreli in jim dali pravo obliko. Nato so izdelovali tudi druge stvari, konjske podkve, obroče ipd.,« našteva Odrova.
Najstarejši ohranjeni objekti v železarskem kompleksu – štauharija, personal in laboratorij – so bili leta 1994 razglašeni za kulturne spomenike, leta 2002 pa jih je dobila v last občina Ravne. Odprtje razstave je le del procesa sistematičnega ohranjanja tehniške dediščine železarskega mesta.
