Moda je pravljica

»Za naju je moda protistrup za resničnost,« pravita Viktor Horsting in Rolf Snoeren (oba letnik 1969), ki tvorita kreatorski tandem Viktor & Rolf. Svoj modni atelje sta ustanovila leta 1993, torej na modnih brveh vztrajata že celih 20 let. Spoznala sta se med študijem mode na umetniški akademiji v Arnhemu na Nizozemskem in odtlej sta nerazdružljiva. Po diplomi sta začela ustvarjati skupaj, in da bi modni svet videl, da mislita resno, sta se leta 1993 naselila v Parizu ter ga v hipu osvojila.

S prvo kolekcijo, ki se je imenovala Hyères in jo je zaznamovala eksperimentalna moda, sta na Salonu mladih evropskih oblikovalcev osvojila tri priznanja, nagrajena sta bila tudi na mednarodnem festivalu mode in fotografije. Odločila sta se za izkrivljanje tradicionalne krojaške forme; rada delata z več plastmi blaga naenkrat in jih polagata eno čez drugo. Njuno vodilo je rekonstrukcija mode, ki sta jo pred dvajsetimi leti začela snovati na novo, pri tem pa zanemarila tisočletja modne zgodovine.

Danes je njuna stalna postaja Amsterdam, kjer najdeta dovolj vzvodov za ustvarjanje. Verjameta v fantazijo, v misel, ki je počelo vsega. Njun pristop k modi je izrazito arhitekturen in temelji na volumnu. Moda je zanju nekakšen laboratorij. Sta mojstra drapiranja, blago znata zlagati v gube na številne načine. Njune kreacije so videti kot umetniške skulpture ali muzejski eksponati, čeprav gre za oblačila, ki so namenjena za nošenje. Sloves sta si pridobila s konceptualnim pristopom do mode in spektakularno izvedbo modnih revij.

Takšna je bila denimo revija, ki sta ji dala naslov Babuška. Manekenko Maggie Rizer sta oblekla v več slojev oblek, eno na drugo, kot bi sestavljala leseno lutko, ki se zlaga sama vase in jo poznamo kot rusko babuško. Po njunem mnenju moda obstaja zato, da ljudi zabava in navdihuje. Svoje modne revije rada pripravita kot gledališke predstave, pri tem pa včasih tudi malo pretiravata. Leta 2007 sta naredila modno revijo, kjer sta vsako manekenko opremila z nekakšnim premikajočim se odrčkom, na katerega sta obesila luči in zvočnike, tako kot bi prav vsaka imela lastno modno revijo.

Pri kreiranju se pogosto opirata na bogato nizozemsko dediščino umetnosti, ki v svojih arhivih ponuja veliko možnosti za navdih, pa naj bo to zlata doba 17. stoletja ali funkcionalistično gibanje de stijl z začetka 20. stoletja. Seveda rada pogledata tudi onstran domače grude; blizu so jima predvsem kreatorji, ki k modi pristopajo bolj eksperimentalno, samosvoje, kot denimo pokojni Elsa Schiaparelli, Cristóbal Balenciaga in Yves Saint Laurent, med sodobniki pa cenita zlasti japonske kreatorje, avantgardiste, kot so Kansai Jamamoto, Rei Kavakubo in Johdži Jamamoto.

Poosebljata pregovorno severnjaško čudnost, zlasti tisto z nizozemskim potnim listom. Kritiki so jima bili vedno naklonjeni, čeprav so bili med njimi tudi takšni, ki so menili, da je njuno početje antimodna propaganda in da s svojimi modnimi čudaštvi stroki ne delata ravno usluge. Sramežljiva kreatorja, ki se redko pojavljata kot komentatorja lastnega početja, sta v modnem svetu dobila pečat odtujenih osebnosti, ki na trenutke celo zasenči njuna čudaška, to sezono tudi precej temačna oblačila. Modo pogosto povezujemo s kultom osebnosti in v ta okvir lepo sedeta tudi Viktor Horsting in Rolf Snoeren.

Med svoje muze uvrščata igralko Tildo Swinton in pevko Tori Amos. Sta prejemnika vrste nagrad, ki jih podeljujejo modne revije, kot so denimo Elle (različne mednarodne izdaje), Marie Claire, Telva Magazine in Wallpaper. Leta 2004 so ju za oblikovalca leta razglasili Švedi, leta 2006 pa Škoti. Viktor in Rolf pa nista samo modna kreatorja; leta 2011 sta tudi ilustrirala zbirko pravljic, v kateri so nastopali nenavadni pravljični junaki, kot sta osamljeni plešoči ježek in čarobna zlata obleka. Leta 2009 sta pisala bloge za New York Times.

Priložnost sta izkoristila in modo opredelila kot posebno avro, kot pobeg iz resničnosti, čudovito pravljico, ki nam pomaga preživeti v sivih dneh vsakdanjosti. Leta 2003, ob 10. obletnici njunega dela, sta imela retrospektivno razstavo v muzeju mode v Parizu, ob 15-letnici delovanja pa so ju gostili v umetniški galeriji Barbican v Londonu – na ogled sta postavila miniaturne kose oblačil iz obdobja 1992 do 2008, v katera sta oblekla ročno izdelane punčke iz porcelana in jih postavila v veliko hišo za punčke. Ob tej priložnosti so izdali tudi knjigo, ki je ponudila bolj jasen vpogled v razmišljanje zmuzljivega para in njun nadrealistični modni kredo.

Živita v svojem svetu, v starinski hiši z vrtom, ki spominja na izumetničene vrtne forme 18. stoletja, ozračje v njem je povsem versajsko, z urejenimi potkami in fontano. Delata za isto risalno mizo in vedno skupaj. Drug drugega opazujeta pri delu in si včasih podajata skice, jih dopolnjujeta in popravljata. Navdušena sta nad jogo, med risanjem si vsak dan vzameta odmor in naredita kakšno vajo. Pravita, da je v modnem poslu zelo pomembno, da obvladaš umetnost globokega dihanja, ker ti to večkrat pride prav. Čeprav ju kritiki častijo, komercialno prvih deset let kariere nista bila ravno zelo uspešna, njune ekstravagantne obleke so redko našle kupce. Živela sta predvsem od državnih časti, muzejskih dražb in dobre volje sponzorjev. Po letu 2000 sta se morala posvetiti bolj prodajno naravnanim konfekcijskim kolekcijam.

Leta 2006 sta pripravila kreatorsko kolekcijo poročnih oblek za uveljavljenega proizvajalca ulične mode H&M, s čimer sta naredila vtis na široko občinstvo, ki sicer zanju bržčas nikoli ne bi slišalo. Prisiljena sta bila narediti kaj »komercialnega«; v ta okvir spada tudi njuno sodelovanje s proizvajalcem potovalnih kovčkov Samsonite, zanj sta leta 2009 oblikovala t. i. črno linijo kozmetičnih in potovalnih kovčkov. Čeprav njune kreacije redko nosijo holivudske zvezde, sta se leta 2011 proslavila z dolgo svileno obleko v barvi šampanjca, okrašeno z veliko rdečo vrtnico, ki jo je za podelitev zlatih globusov tistega leta oblekla noseča Natalie Portman (prejela je zlati globus za glavno vlogo v filmu Črni labod).

Leta 2005 sta na trg poslala svoj prvi parfum Flowerbomb pod okriljem družbe L’Oreal. Šlo je za L'Orealovo prvo sodelovanje s kakšnim modnim kreatorjem po sedemnajstih letih zvestobe Giorgiu Armaniju. Stekleničko sta oblikovala kot ročno granato v rožnati barvi. Dejala sta, da gre pri vonju za moč transformacije, spreminjanja v pozitivno. Drugo leto sta temu dodala še moški parfum Antidote. Leta 2008 je Renzo Rosso (lastnik blagovne znamke Diesel) kupil večinski delež v njunem podjetju, kar jima je omogočilo širitev poslovanja in okrepljeno distribucijsko mrežo, čeprav sta nedavno napovedala, da se vračata k modni avantgardi.