Tiskane izdaje
Čarobno doživetje. Takšno naj bi bilo nakupovanje v Disneyjevih trgovinah. Ampak trgovina je trgovina in v nakupovanju ni nič nenavadno lepega ali izredno očarljivega oziroma privlačnega, kar beseda čarobno pomeni. No, kakor za koga.
Ko je Disney pred petindvajsetimi leti v kalifornijskem Glendalu odprl svojo prvo trgovino, so bili celo njegovi vodilni presenečeni, ko so kupci kar drli vanjo. Bila je drugačna. Od Hollywooda oddaljena le dobrih enajst kilometrov je bila filmsko obarvana, izdelkov, ki so jih prodajali v njej, pa ni bilo mogoče najti drugje kakor v Disneylandu.
Vsaka naslednja trgovina je imela drugačno podobo. K temu je pripomogla ideja, da se morajo Disneyjeve prodajalne smiselno zliti z okoljem, v katerem so, s tem pa je podjetje prvo utemeljilo poslovni model tematskih trgovin. Sprva je deloval.
In potem počasi nič več. Prodajalne, ki so jih praviloma odpirali v nakupovalnih centrih, so po prvih uspehih začele rasti kot gobe po dežju, skoraj sočasno pa so se izdelki z Disneyjevimi liki pojavili v številnih večjih veleblagovnicah.
Disney je licence za uporabo svojih likov namreč množično prodajal in si konkurenco ustvaril kar sam. Izgube je imel povsod – v Ameriki, Evropi, na Japonskem. Nikomur se ni ljubilo ukvarjati z njimi, pa so leta 2004 trgovine dali v najem podjetju Children's Place Retail Store.
Pod njegovim vodstvom so se razmnoževale še hitreje, a so se tudi spremenile. Izdelki v njih so postali cenovno dostopnejši, posledica pa je bila, da so odvrnili tiste, ki so tam nakupovali zaradi ekskluzivnosti, niso pa pridobili otrok, saj so starši izdelke, okrašene z Disneyjevimi liki, lahko kupili malodane kjerkoli.
Leta 2008 Children's Place izgub ni mogel več pokrivati. Ko je prijavil bankrot hčerinskega podjetja, ki je upravljalo trgovine, je poročal, da je z njimi le v letu pred poslovno vdajo izgubil 108,3 milijona dolarjev. V Disneyju so se zamislili. Naj vse skupaj pustijo propasti ali vzamejo okoli 335 trgovin nazaj? Kakih 220 so jih posvojili, druge zaprli in preživele obnovili, da bi začeli znova.
Walt Disney s prodajo igrač ni imel težav. Da bi lahko svoje animirane like unovčil še kako drugače kakor le v kinematografih, se je domislil pred osemdesetimi leti, ko je življenje vdahnil svojim Trem pujskom. Prinesli so mu dobiček, tako na platnu kot na prodajnih policah, četudi je Ameriko prav v tistem času pretresala velika gospodarska kriza.
Črno-bela Miki Miška se je rodila le štiri leta prej, vendar mu je povzročala sive lase, četudi si jo je izmislil prav zato, da bi se jim izognil. Zajec Osvald ga je potegnil na finančno dno in potreboval je nov lik. Takoj. Ponj se je zatekel v svoj spomin.
Miki Miška je namreč nastala na osnovi ene od njegovih mišjih prijateljic, ki so se nekoč vsako noč zbirale v njegovem košu za smeti. Vendar ni bila na pravem mestu ob pravem času. Ko jo je leta 1928 ravno končal, se je pojavil zvočni film in moral jo je sinhronizirati. Oziroma jo je na vsak način hotel, pa čeprav je moral za to prodati vse, kar je lahko na hitro prodal.
Nad njo je bil navdušen. Lastniki kinematografov je niso hoteli niti pogledati, kaj šele predvajati. Ko so jo le zaznali, so jo hoteli kupiti, on pa je ni hotel prodati, ker je za vsako ceno hotel ostati neodvisen lastnik svojega dela.
Dosegel je svoje in Miki Miška je postala prva risanka, ki so jo v kinematografih reklamirali. Vendar Disneyju ni pomagala iz finančnega brezna. Enoletnemu dobičku, ki bi si ga moral deliti z distributerjem, se je moral odpovedati, ker ga je ta naplahtal, in tako ni imel denarja za novi film, s katerim bi se lahko rešil starih dolgov.
Počasi se je utapljal. Stroški izdelave risank so rastli, on si novih zaposlenih ni mogel privoščiti, vse več noči je preživel za risalno mizo in se z vsako risanko potopil nazaj na dno. Ni še dopolnil trideset let, ko je doživel živčni zlom. »Prišel sem tako daleč, da tudi telefonskega pogovora nisem več mogel speljati, ne da bi vpil. Živci so mi povsem popustili.«
Počitek je prinesel duševno olajšanje in prvi barvni risani film Cvetje in drevje. Leta 1932 je najprej osvojil občinstvo in potem presenetljivo še oskarja. Disney je končno dobil potrditev, da je to, kar dela, dobro. Ni namreč pozabil, kako so nekoč zviška gledali nanj, ko je povedal, da riše risanke. Prizadelo ga je, čeprav je v svoje delo globoko verjel.
Prvo karikaturo, debelega kapitalista in delavca s papirnato kapo, ki jo je naredil po vzoru naslovnice očetovega časopisa Poziv razumu, je namreč narisal že v otroštvu, v tem obdobju pa je s svinčnikom zaslužil tudi prvi denar, ko je risbo svojega konja prodal družinskemu prijatelju. Njegov zaslužek je zanj v žep spravil njegov oče, tja pa je romal tudi tisti, ki si ga je šest let služil z raznašanjem časopisov. Od devetega leta naprej je vsako jutro vstal ob pol štirih in se podal na ulice, ob tem pa skrivaj kaj zaslužil z raznašanjem zdravil.
Prag šole je nazadnje prestopil, ko je imel šestnajst let, toliko pa je bil star tudi, ko je postal najprej oborožen nočni paznik, potem pa, ko je Amerika vstopila v prvo svetovno vojno, voznik rešilca Rdečega križa v Franciji. »Vem, da mi je ta samostojnost, ki sem jo dosegel že zelo mlad, pomagala do samozavesti in tega, da nisem ostal takšen kot oni, ki le čakajo, da drugi poskrbijo zanje.«
V Franciji si je daleč od bojišč denar spet služil z risanjem, tokrat za vojake, po vojni pa s tem zaslužkom stopil na pot umetnika. Po številnih zavrnitvah mu je uspelo in po kratkem obdobju blišča svojega Društva za izdelavo smešnih risbic pogorel.
Vzdrževati ga je moral starejši brat Roy z državno podporo, ki jo je dobival kot vojni veteran. Ko se je z vlakom podal v Hollywood, 22-letni Disney ni imel nič. Vendar je bil poraz v tako mladih letih zanj koristen. »Človek najprej spozna, da se lahko iz njega veliko nauči, ko pa preživi najhujše, ugotovi še, da ga nikoli več ne more nič tako prizadeti.«
Naslednja leta je bilo njegovo življenje nenehni boj za obstanek. »Vsakih petnajst dni sem moral končati risanko. Ni bilo časa za izbirčnost in iskanje odličnih šal, ki bi nadomestile povprečne,« je poročal pozneje, ko si je lahko privoščil razkošje tuhtanja o novih idejah.
Vendar so tudi takrat, ko je bil že premožen, o njem govorili, da z denarjem ne zna. »Vse, kar vem o denarju, je to, da ga potrebujem za izpeljavo novih zamisli. Imeti denar mi ni v veselje.
Nekajkrat sem bil najbolj finančno propadel človek v Hollywoodu.« A je ustvaril animirane like, ki so ga preživeli in zaradi katerih je pred petindvajsetimi leti lahko zrasla prva Disneyjeva trgovina.
