Tiskane izdaje
Nekateri uporabniki facebooka imajo čisto preveč časa. Zdi se jim nujno, da s svetom delijo vsakega z drevesa padajočega mucka, skodelico kave, ki jo spijejo, ali – še huje – čas izgubljajo s trapastimi fotomontažami. Med slednjimi je v tem tednu gotovo izstopala tista, v kateri so glavo Jadranke Juras na fotografiji žirantov domačega iskanja »faktorja X« nadomestili z Darthom Vaderjem. Kako smešno, kajne? Redkeje se zgodi, da nas družbena omrežja opomnijo na dejstva, ki bi jih sicer spregledali.
Bilo je pričakovati, da se bo v času praznovanja diamantnega jubileja, šestdesetih let na prestolu britanske kraljice Elizabete II., kdo od spletnežev iz nje želel pošaliti. Nihče si ni mislil, da bo kibernetične razsežnosti obsedla fotografija uporabnice Alene Popove, ki kraljico osvetljuje v pozitivni luči in v družbi dolgoletnega spremljevalca, princa Philipa – enkrat v petdesetih letih, drugič pred nekaj meseci, v praktično identičnem položaju. Ona ga drži pod roko, on ji zatreskano zre v oči. Njen nasmeh je enako pozoren, le sivina las in nekaj gubic ju izdaja, da je od enega do drugega škljoca pod mostovi preteklo precej vode.
Še bolj zanimivo od podtona večnih ljubimcev pa je, da protagonistka okoli vratu nosi podobno biserno ogrlico v dveh nadstropjih in nad prsmi isto modrikasto broško. V razmiku šestdesetih let! Fotografiji nehote govorita o najpomembnejši lastnosti kraljičine garderobe: konsistenci. Kraljica Elizabeta II., ki bo vzlic modni naprednosti princese Diane vselej delovala okorno, staromodno in zadržano, je bila – in je! – v resnici vse prej kot to. Čeprav se tradicije drži kot pijanec plota in ne bi svojih biserov ali šalov zamenjala za nič na svetu, ji je treba priznati, da se, podobno kot monarhija, razvija, a ne podreja trendom. Že zato si zasluži spoštovanje.
Med štiridnevnim praznovanjem njenega praznika, ki je v tem tednu ohromilo londonske ulice, so bili modni komentatorji združenega mnenja, da gospa še nikoli ni bila videti tako dobro. Zdi se, da je po letih iskanja končno zadovoljna s tem, kar vidi v ogledalu: damo blizu devetdesetega, s petcentimetrsko peto, vodoodporno črno lakasto torbico znamke Launer, obteženimi oblekami, da jih ne odpihne v neprimernem trenutku, nujno združenimi s pripadajočim klobukom, šalom, rokavičkami in ogrinjalom.
Madam, ki je še iz tistih časov, ko so dekletca v mladosti morala nositi mamina stara oblačila in je tudi sama na začetku trpela v dolgih, puhastih, princeskastih oblekah Normana Hartnella, se je s skrbnim mentorstvom in nizom osebnih pomočnic razvila v samozavestno bitje. Hardy Amies, kraljevi oblikovalec in veliki ekscentrik krojaškega Savile Rowa, jo je oblačil vse do svoje smrti pri triindevetdesetih. Ko so ga nekoč izzvali, kako je oblačiti kraljico, je novinarju ostro zabrusil: »Ne oblačim kraljice. Mi ji samo priskrbimo možnosti. Eno in drugo se razlikuje, veste?«
Tega nihče ne ve bolje od Angele Kelly, kraljičine osebne pomočnice, ki te dni skrbi za njeno garderobo in dokupuje vse potrebno, kadar v kraljevi omari česa zmanjka. Stotine oblek, izdelanih posebej zanjo, hrani Buckinghamska palača, njihova prisotnost pa je vodena v računalniških razpredelnicah. Tako vsak dan, ko kraljici dodelijo dnevni videz, točno vedo, kdaj je določena obleka že bila nošena in med srečanjem s kom.
Revija Elle se je pred kratkim poigrala in sestavila polno barvno lestvico njenih oblek – čeprav se zdi, da je kraljica večino časa en velik pastelni makron, torej odeta v lahne, sprane kolorame, se da iz njenih podob sestaviti lestvico pantonov. Od kričečo rumene do intenzivne fuksije in fluorescentne zelene je njena podoba prenesla že vse. Le črno so prihranili izključno za žalovanje.
Ko je med eno svojih afriških poti tistega usodnega februarja 1952 v Keniji izvedela za očetovo smrt, je žalovalna obleka že potovala z njo, saj so vedeli, da se lahko kmalu pripeti najhujše. Po vrnitvi v domovino jo je, odeto v malo črno oblekico, na letališču sprejel tedanji premier Winston Churchill, Elizabeta pa se je takoj podala v Clarence House, kjer jo je 84-letna babica, kraljica Mary, poljubila na roko in ji poočitala: »Lilibet, tvoja krila so veliko prekratka za žalovanje.«
Kraljica Elizabeta II., upornica? Pa ja ne. Krajša krila so postala sinonim za njena javna pojavljanja. Do štiridesetega leta jo je odlikoval tudi oseminpetdesetcentimetrski pas, ki bi ga odobravala še burleskna Dita Von Teese. Pokrivala so morala biti puhasto kičasta, da se jo je dalo že na daleč razbrati v množici, nasmešek pa ravno prav grenak, da je uravnotežil še tako kratko dolžino obleke. Zdaj obvezno sega pod kolenom.
Dve najodmevnejši podobi, po katerih se je bodo spominjali, ko tudi nas več ne bo, sta njena poročna obleka iz leta 1947 in z njo navdahnjena kreacija s kronanja, ki jo je oblekla šest let kasneje. Obe Hartnellovi, obe pretirani, a tako »svečeniški«, da sta ustrezali veličini pomembnih dni. Kremasto poročno obleko je krasilo 10.000 majcenih biserov in štiriinpolmetrska vlečka. Obleko za kronanje so tri šivilje in osem vezilj izdelovale osem mesecev. Kraljica mati je vztrajala, da morajo biti celo sviloprejke angleške, zato so uporabili vlakna lady Hart Dyke in njene gojilnice iz grada Lullingstone.
Sicer je, med poletnim prostočasjem, kraljica najsrečnejša takrat, kadar med njo in njenega konja pridejo samo hlače, jahalni škornji in pod brado v vozel zavezana ruta. Njena zbirka Hermèsovih svilenih šalov je menda tako zavidljiva, da bi sodila že v muzej. Oziroma si zaslužila svojega. To je tudi podoba, z dodanim ščepcem tartana, ki je poskrbela za govorice o njeni modni nazadnjaškosti.
Tega, da je moda ne zanima, ni nikoli skrivala, kar pa ne pomeni, da se nanjo ne spozna. Lani poleti so v njenem londonskem »domovanju« razstavljali poročno obleko Kate Middleton. Ko se je z mladenko podala na predogled razstave, je popolnoma spremenila osvetlitev obleke Sarah Burton za znamko Alexander McQueen, saj se ji je zdelo, da ji delajo krivico. Novopečena vojvodinja cambriška je samo molčala in vestno kimala.
V zadnjem letu je kraljica postregla z nizom oblek, s katerimi je zadela v polno. Zelena domislica Stewarta Parvina, v kateri se je izstrelila na zgodovinski delovni obisk na Irskem, je požela slavo – zaradi hkratne spoštljive sporočilnosti in drznosti. Rumena »sončna« obleka, v kateri je oddala svojega vnuka, princa Williama, ni oddajala občutka zavisti, temveč radost zadovoljne babice, trojček oblek s praznovanja diamantnega jubileja, bela buklejasta na ladji, metalno zlata na koncertu prihodnji dan in metasto zelena, s srebrno nitjo na zahvalni maši, pa so pospravile s konkurenco. Tudi mlajše članice kraljeve družine niso imele drugega, kot da so klonile pred njeno trezno eleganco.
Naj se vidi, kdo je kraljica tega otočja. Čeprav je njena guvernanta iz otroštva v svojih spominih na princeso zapisala, da je bilo »... Lilibet čisto vseeno. Oblekla je to, kar so ji rekli, brez ugovorov, razen dolgega, pustega mackintosha, ki ga nikoli ni marala,« je bilo modni industriji zanjo vedno mar.
Telegraphova Susannah Frankel se je v enem nedavnih člankov spomnila, da se je k njej po navdih nekoč nepričakovano zatekel celo Azzedine Alaïa, kolekciji Vivienne Westwood in Dolce & Gabbane, ki sta ji bili pred leti odkrito posvečeni, pa sta samo še dodaten dokaz tega, da je nedostopna gospa na prestolu večni vir navdiha. Kot na tistih zlepljenih portretih s facebooka ostaja nespremenjena. Naša kraljica.
