Tiskane izdaje
Pred dnevi so v Bostonu v ameriški državi Massachusetts odprli novo krilo muzeja Isabelle Stewart Gardner. Načrtoval ga je italijanski arhitekt Renzo Piano, ki je zaslovel v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je skupaj z britanskim arhitektom Richardom Rogersem podpisal pod enega najbolj kontroverznih muzejev na svetu, pariški center Georgesa Pompidouja.
Z leti je Piano precej spremenil svojo arhitekturno logiko, njegov cilj ni več šokirati in izzivati, morda tudi zato ne, ker to v arhitekturi in oblikovanju ni več nujno – nasprotno, zdaj je Renzo Piano sinonim za uporabno, umirjeno, zrelo arhitekturo, skoraj meniško čisto, dostojno in sodobno. Isabellin novi muzej v Bostonu je takšen primer.
Muzej Dvor Fenway, kot so ga imenovali za časa življenja Isabelle Stewart Gardner, je pravzaprav palača, zgrajena v tradicionalnem beneškem slogu po vzoru renesančnih palač iz 15. stoletja z notranjim dvoriščem, obsijanim s soncem in čudovitim beneškim vrtom. Ustanoviteljica muzeja Isabella Gardner je bila, kot je dejal Renzo Piano, ko je prevzel nalogo, trdno prepričana, da umetnost lahko spreminja svet. Umetnosti ni le hranila in zbirala, temveč jo tudi sama soustvarjala.
Palača z vsem, kar je v njej, je rezultat njene umetniške vizije, njene strasti do življenja in vsega lepega. Isabella in njen mož Jack Gardner sta bila velika zbiralca umetnin, ki sta jih nabirala na svojih potovanjih po vsem svetu, za gradnjo palače pa sta se odločila, potem ko je njun dom postal za vse umetnine, ki sta jih posedovala, premajhen.
Po nenadni moževi smrti leta 1898, se je Isabella gradnje svoje sanjske palače lotila sama, za kar je najela arhitekta Willarda T. Searsa. Naročila mu je, da mora biti palača zgrajena v slogu renesančnih beneških palač. Predlagala mu je model beneške palače Barbaro, pri čemer je bil Sears pravzaprav samo izvajalec, ki je tehnično uresničil tisto, kar si je želela Isabella, ne da bi sam posegal v njene zamisli. Muzej je za javnost odprla leta 1903 z namenom, da bi ljudem predstavila umetnost in tako obogatila njihova življenja.
Isabellino zbirko sestavlja več kot 2500 različnih eksponatov – slik, kipov, tapiserij, pohištva, rokopisov, knjig ter dekorativnih predmetov. Palača hrani umetniška dela nekaterih največjih slikarjev, kot so Tizian, Rembrandt, Michelangelo, Raphael, Botticelli, Manet, Degas, Whistler in Sargent.
Arhitektura, interier ter osebni značaj razstavljenega, vse skupaj je pravzaprav videti, kot bi vstopili v Isabellin dom. To daje muzeju nepozaben pečat intimnosti, ki ni značilna za velike umetniške galerije. Palača Isabelle Stewart Gardner je kulturni zaklad, ki je kot takšen moral ostati nedotaknjen, ker hiša z vsem, kar v njej, pomeni umetniško delo samo po sebi.
Strategija prenove palače, ki jo leta 1999 napovedalo vodstvo muzeja, je to morala upoštevati. Odločeno je bilo, da je treba zaščititi zgodovinsko poslopje in umetniške zbirke, kar je mogoče narediti samo z njegovo razbremenitvijo, torej z dograditvijo nove stavbe. Projektiranje novega muzejskega krila so zaupali italijanskemju arhitektu, dobitniku Pritzkerjeve nagrade, Renzu Pianu.
Ko je Piano proučeval možnosti, ali naj se projekta sploh loti, je bil najprej nekoliko zadržan, ideja o beneški palači v Bostonu ga je zelo begala. Da ta zares obstaja, je spoznal šele, ko se je sam znašel na mestu samem in videl, da je vse res: »Ko vstopiš v palačo, te njena lepota popolnoma prevzame. Lepota je močnejša od vsega drugega, palača Isabelle Gardner in njen vrt sta resnično umetniško delo, njena zasebna umetniška zbirka pa je ena najlepših zbirk, kar sem jih videl.«
Piano, ki je Italijan, je s presenečenjem spoznal, da tukaj vlada popolna beneška atmosfera, tista brezčasna magija, ki Benetke formira kot edinstveno mesto na svetu. Benetk ni mogoče zgodovinko opredeliti, so mesto, ki ima neko povsem drugačno, brezčasovno logiko, drugo dimenzijo, in ta je prisotna tudi v muzeju Isabelle Gardner.
Naročniki so predvideli, da mora biti novo muzejsko krilo multifunkcionalno, ne le, da so si želeli dodatnih razstavnih površin, da nove zbirke ne bi ogrožale starega muzeja, ki je pravzaprav celovito umetniško delo, temveč so si želeli še dvorano za prireditve, ter prostore za učenje in študij. Da bi vse to uresničili, se je bilo treba odmakniti od starega poslopja, poiskati distanco, ki bo omogočala neodvisnost tako staremu kot novemu, hkrati pa bosta poslopji ostali povezani kot enakovreden umetniški organizem, ki ga ločujeta zgolj različni časovni obdobji
Novo poslopje mora biti takšno, da ne bo agresivno posegalo v življenjski prostor starega, in da bosta obe sestavljali harmonično, brezčasno celoto. Piano se je tako odločil, da bo novo arhitekturo razdrobil na manjše dele, na posamezne fragmente, ki ne z velikostjo, ne z višino, ne s formo, ne bodo ogrožali identitete in prezence Isabelline beneške palače.
Vrt, ki obkroža palačo, je Piano vključil kot vezni člen med obema stavbama, staro in novo, kot nekakšen časovni katalizator. Obenem si je zeleno ploščad zamislil kot naravni park, skozi katerega vstopaš v stavbo. Piano je svoj pogled v preteklost nadgradil na različnih delih novega poslopja, dvorana za prireditve s tremi balkoni in strešnim oknom je poklon starim gledališčem in plesnim dvoranam – najimenitnejše so se ponašale prav s pogledom v nebo.
Novo poslopje je približno 150 metrov za staro muzejsko stavbo in se tako z višino kot z arhitekturno podobo spoštljivo dopolnjuje z drugimi stavbami v soseski Bostonskega parka Fenway. Stavba je mešanica zelene oaze sredi urbanega muzejskega kolosa in tradicionalnih muzejskih zbirnih dvoran
Obiskovalca najprej sprejmejo v steklenem atriju, ki se odpira zelenju tako v notranjosti kot s pogledi na zunanjo zelenico. Transparentne steklene površine ohranjajo stik z zunanjo naravno kuliso, arhitekturni poudarki iz rdeče opeke pa vzpostavljajo in nadaljujejo dialog s starim poslopjem.
Pritličje je zasnovano kot nekakšna odprta dnevna soba oziroma zimski vrt. Ta prostor je namenjen študiju, sprostitvi, druženju, ustvarjanju. Piano je vtis zimskega vrta poskušal doseči tudi z ležerno in zračno postavitvijo pohištva, kot so sedežne garniture v rdeči in beli barvi, minimalistični stoli, mize in viseče knjižne police. Na to stekleno, transparentno pritličje je Piano postavil muzejske dvorane, fasadni del pa oblekel v patiniran baker, s čimer je dosegel videz starega bakra.
Volumen nadstropij sega čez pritličje, del stavbe tako navidezno lebdi v zraku. Transparentno in lahkotno je zasnovano tudi osrednje stopnišče, kar Piano doseže s kombinacijo lesa, kovine in stekla. Zidane stene nadomestijo steklene z notranjimi žaluzijami, te pa s svojo rebrasto strukturo razbijajo monotonost, ki je pogosta lastnost stopnišč, ter ustvarjajo nekakšno nevidno vez, komunikacijo z dogajanjem za steno.
S svojo izrazito tehnološko podobo stopnišče nekoliko spominja na konstrukcijo muzeja sodobne umetnosti Georges Pompidou, ki sta ga Piano in Rogers postavila pred več kot tridesetimi leti v Parizu. Ko se spusti v pritličje, stopnišče prehaja v steklen hodnik, ki novo poslopje poveže s starim. Povezava je spet vzpostavljena s privlačno zeleno kuliso, saj pot med muzejema vodi skozi drevored.
Novo muzejsko krilo sestavljajo štirje bakreni volumni. V največjem je dvorana, namenjena koncertom in drugim prireditvam s tristo sedeži, razporejenimi na treh balkonih, ki obkrožajo osrednji oder. Nad odrom, v sredini stropa je panoramsko strešno okno, ki dogajanju v dvorani podarja posebno vizualno in tudi akustično izkušnjo.
V drugem volumnu je galerijski prostor, ki poleg odprte razstavne dvorane vključuje tudi črno dvorano brez svetlobe za občutljivejše predmete, ki ne prenesejo dnevne svetlobe. Galerijski prostor je zasnovan multipraktično, premičen strop mu omogoča zanimive in raznovrstne razstavne postavitve, kar daje muzeju veliko možnosti za manipulacijo z osvetlitvijo. Preostala dva volumna sta namenjena administraciji in drugim podpornim dejavnostim.
