Tiskane izdaje
Minljivost. Povsod navzoča,
v modi jasno vidna. Pa vendar sončna očala Ray-Ban Wayfarer pozabi kljubujejo
že 60 let.
Zaradi sentimentalnosti? Ker so ljudje siti mode, ki se prehitro menja? Ker so tako kakovostna? Klasična in večno lepa?
Danes je pravilnih odgovorov več, leta 1952, ko so prišla na trg, je bil le eden – bila so novost. In to le zato, ker so bila v časih kovinskih okvirjev plastična.
Raymond Stegman ni bil modni oblikovalec, ki bi si želel osupniti ljudi, le inženir, ki je za oblikovanje plastike znal izkoristiti nove tehnologije. Združil je lepo z uporabnim, naredil še ene okvirje v vrsti tistih, ki jih je že, podjetje Bausch & Lomb, za katero je delal, pa ni prav dobro vedelo, kaj naj počne z njim. Ukvarjalo se je s korekcijskimi očali, ti okvirji pa so bili primernejši za sončna, zato so jih premaknili v hčerinsko podjetje Ray-Ban.
»Sončna očala za moške«, so jih oglaševali. Njihova trapezoidna oblika naj bi namigovala na nestanovitno nevarnost, njihovi krepki ročaji na moško moč.
Leta 1961 jih je v filmu Zajtrk pri Tiffanyju nosila Audrey Hepburn. Vitka, brhka in elegantna je bila z njimi samozavestna tako, da so ženske ugotovile – njihova oblika je idealna za malodane vsak obraz, torej tudi za naše.
Nemudoma so jih pograbile, vendar so jim v javnosti težo še naprej dajali moški. Prvi se je z njimi menda pojavil pevec Roy Orbison, slavo jim je delal John Lennon, brez njih ni mogel Bob Dylan, četici znanih, ki so klonili pred njimi, pa se je pridružil tudi leta 1963 umorjeni ameriški predsednik John Fitzgerald Kennedy.
Sončna očala Ray-Ban Wayfarer so postala uspešnica petdesetih in šestdesetih let. A kar gre gor, lahko gre tudi dol.
V sedemdesetih se je Ray-Ban sicer trudil najti svoje mesto v drvečem vlaku mode, ki jo je oblikovala disko glasba, vendar na njem ni imel kaj iskati. Wayfarerke niso bile seksi, niso se bleščale in niso bodle v oči.
Četudi kakovostne, so s svojo klasiko počasi tonile. Na pragu osemdesetih jim je bila zadnja ura. John Belushi in Dan Aykroyd jih leta 1980 v filmu The Blues Brothers sicer skorajda nista snela z nosu, vendar jim nista mogla pomagati. Naslednje leto so jih prodali le 18.000.
Prišel je čas za pogreb. Samo še en poizkus; če ne bo uspešen, jih nehajo izdelovati, so se odločili v Ray-Banu. Leta 1982 so z Unique Product of Burbank podpisali pogodbo. Plačajo jim 50.000 dolarjev v zameno za to, da se njihova očala v filmih in televizijskih nadaljevankah pojavljajo, kolikor pogosto je le mogoče.
Že naslednje leto jih je v Tveganem poslu nosil takrat 21-letni Tom Cruise. On je zaradi filma postal zvezdnik, Ray-Ban je zaradi njega v enem samem letu prodal 360.000 wayfarerk. Spet se je zmagovito zavihtel v sedlo.
Novi glasbeni in igralski častilci wayfarerk so podjetju omogočili, da se je v njem obdržalo slabo desetletje, ker pa so zvezdniki bolj muhasti kot zvesti, so kultna očala spet začela izgubljati sapo.
Jack Nicholson, ki jih je leta 1989 nosil v Batmanu, jim je sicer prinesel nekaj olajšanja, ko pa so pred dvajsetimi leti v kultnem filmu Stekli psi režiserja Quentina Tarantina za njimi skrivali poglede in misli zločinci, ki se jim je ravno ponesrečil rop, so že bile v zadnjih izdihljajih.
Leta 1999 se podjetju Bausch & Lomb ni več ljubilo ukvarjati ne z njimi ne z blagovno znamko Ray-Ban. Za menda 640 milijonov dolarjev jo je prodalo skupini Luxottica Group, ki pod svojim okriljem združuje tudi Bvlgarija, Chanel, Prado in druge.
Wayfarerk niso začeli oživljati takoj. Zanimati so jih začele šele, ko so opazili, da je na medmrežju poraslo povpraševanje po njih in so se oglaševane cene začele višati. Pred petimi leti so se jim tako odločili vdihniti novo življenje.
Na trg so še enkrat poslali črni originali model, bolj modno igrivim pa ponudili klasično obliko v novih barvah in okrašeno z vzorci. Očala so oglaševali s sloganom Never hide (Nikoli se ne skrivaj).
Zakaj? Ker da je najbolj modno biti to, kar si. Imeti pogum, da izraziš sebe, svoje misli in resnično osebnost, ostati zvest svojim vrednotam, biti avtentičen in enkraten. Ljudje, ki mislijo s svojo glavo, naj bi namreč posegali po wayfarerkah.
Ko so v kampanjo vključili še družabna omrežja in se povezali z lastniki barov, nočnih klubov in drugih »raybanovskih« družabnih prostorov, so vanje spet zagrizli zvezdniki in poskrbeli za njihovo obujenje med množicami. To pa je nehote dalo nov zalet tudi drugemu najbolj znanemu modelu Ray-Bana, aviatorju, ki letos praznuje 75 let.
Kakor wayfarerke tudi pilotska očala, kot jih popularno imenujejo, niso nastala kot oblikovalsko modna domislica, temveč na željo poročnika in testnega pilota Johna MacCreadyja. Ko je ugotovil, da njegov vid zaradi sončnih žarkov, ki jim je bil izpostavljen v svojem balonu, nepovratno peša, se je obrnil na Bausch & Lomb s prošnjo, naj naredijo očala, ki bodo uspešno ščitila njegove oči in preprečevala bleščanje, a bodo obenem elegantna.
Leta 1936 so našli rešitev – polarizacijska stekla, ki izničujejo zaslepljujoče odboje svetlobe, izboljšujejo sliko in zmanjšujejo utrujenost oči. Stekla so vstavili v okvirje, katerih spodnji del so razpotegnili nekoliko proti licu, da so očem pilotov, ki so pogled nenehno usmerjali navzdol proti inštrumentom, zagotavljala boljšo zaščito.
Vojska jih je pograbila, civilisti so jih opazili, a so se med njimi trdneje zasidrala šele, ko je časopise preplavila vojna fotografija generala Douglasa MacArthurja z njimi na nosu.
A potem so prišle wayfarerke in pilotska očala potisnile nekoliko v ozadje, dokler ni tudi njih v prvi plan potegnil Tom Cruise, letošnji abrahamovec. Top Gun iz leta 1986 je bil večplastna uspešnica. Napolnil je v filmske blagajne, Ray-Ban je zaradi njega prodal 50 odstotkov več pilotskih sončnih očal kot leto poprej, v ameriški vojski pa so se znašli sredi viharja mladih, ki so si nenadoma množično zaželeli postati piloti.
Oni so vedeli, izpod čigavih očal je švigal Cruisov pogled, številni drugi niso. In so še danes prepričani, da mu jih je izdelalo podjetje Randolph Engineering, ki sta ga pred 40 leti ustanovila poljska imigranta Jan Waszkiewitz in Stanley Zalesk.
Inženirja sta najprej s stroji in pripomočki zalagala optično industrijo, kmalu pa očala začela izdelovati tudi sama. Deset let zatem, ko sta podjetje zgradila iz nič, sta že podpisala pogodbo z ameriškim obrambnim ministrstvom.
»Nisem še videl težave, ki je ne bi bilo mogoče rešiti, če delaš 14 ur na dan,« je skrivnost uspeha razkril Jan Waszkiewitz. V Ameriki izdelana očala podjetja Randolph Engineering so med poznavalci cenjena, a so iskana šele od srede devetdesetih let naprej, saj jih je podjetje šele takrat ponudilo tudi civilistom.
Danes jih ti na pogled pogosto zamenjajo za pilotske raybanke, ne morejo pa se zmotiti pri imenu. Ray-Ban je znan. O njem se govori. Bolj kot o kakšnih drugih sončnih očalih, tudi Chanelovih, čeprav se ljudje na ta odzivajo bolj strastno kakor na Ray-Ban. Vsaj tako so lani ugotovili v še eni od preštevilnih spletnih raziskav.
