Tiskane izdaje
Čez dva tedna si bo mogoče v Ljubljani ogledati razstavo o delu velikega renesančnega mojstra, ki je bila za veliko Slovencev v preteklih šestih letih povod za potovanja v evropske prestolnice, kjer je že gostovala. Toda kdo je v resnici Leonardo, edinstveni primer človeške ustvarjalnosti? Vrhunski umetnik in vsestranski raziskovalec ali še kaj več?
Rodil se je leta 1452 v vasici Anciato blizu Vincija v Toskani. Povila ga je mlada Caterina, kmečko dekle, ki je otrokov oče, znan notar Ser Piero da Vinci, ni hotel poročiti, ker ni bila ustreznega stanu. Nekateri viri trdijo celo, da naj bi bila mladenka Pierova sužnja bližnjevzhodnega izvora, kar pa ni nikjer potrjeno. Kakorkoli že, breme nezakonskega otroka, pankrta, se je za Leonardom kot rep vleklo vse življenje.
Nezakonski sin
Na svet je prišel v času, ko se v Evropi še ni uveljavilo današnje poimenovanje oseb z imenom in priimkom. Njegovo polno ime je bilo Leonardo di ser Piero da Vinci, kar prevedeno pomeni Leonardo, sin gospoda Piera iz Vincija. Zanimivo, da se je pod vsa svoja dela podpisoval preprosto Leonardo ali Io, Leonardo, po slovensko jaz, Leonardo. Zaradi očitne zamere do očetovega ravnanja njegovega imena ni hotel uporabljati. Čeprav so mu ga častilci kasneje prilepili, se njegova dela tudi danes večinoma sklicujejo na Leonarda, ne na da Vincija.
Otroštvo je tako preživel v Vinciju z materjo, starimi starši, stricem, od šestega leta naprej, ko se je mati omožila, pa še s polsestrami in polbrati. Da se je naučil brati in pisati ter osnov latinske slovnice in matematike, je poskrbel njegov dedek, saj kot nezakonski sin ni bil deležen formalne izobrazbe kot njegovi vrstniki. Šole niso bile zanj. Bil je izjemno samosvoj in svojeglav, hkrati pa izrazito bistroumen, zato je kot levičar razvil pisavo z desne proti levi. Tudi precej njegovih kasnejših zapisov je bilo zato treba brati zrcalno.
Že kot otrok je bil izredno vedoželjen in nadarjen in je zelo hitro napredoval. Gotovo je ta informacija dosegla tudi Piera da Vincija, saj je sina, ko je bil star deset ali enajst let, vzel k sebi v Firence. Hitro je ocenil njegove sposobnosti in ga poslal v uk k svojemu prijatelju, slikarju Andreu del Verrocchiu.
Najvidnejša dela
Kasneje je odprl tudi lastno slikarsko delavnico, njegovi vajenci pa so razširili slog, ki ga danes imenujemo leonardizem. Ta je nadaljeval Leonardovo načelo, da v naravi ni ostrih obrob. Od leta 1482 je šestnajst let delal na dvoru milanskega vojvode Ludovica Sforze in v Milanu prav tako ustanovil lastno vajeniško delavnico. V tistem času je ustvaril nekaj izjemnih ženskih portretov in znamenito Zadnjo večerjo.
Sedemnajst ton brona, namenjenih za njegov kip Gran Cavallo, je bilo leta 1495 pretopljeno v orožje za obrambo Milana pred francoskimi silami pod vodstvom Karla VIII. Ko so te 1498. zasedle mesto, se je vrnil v Firence, se naslednja leta veliko selil med Benetkami in Rimom, dokler ga ni francoski kralj Franc I. povabil v Francijo in mu naklonil bivališče v manjšem gradu, kjer je dočakal konec svojih živih dni, v letu 1519.
Znano je, da so mnoga velika imena svetovne zgodovine zaslovela šele po smrti, pri Leonardu, ki je za stoletja prehitel svoj čas in med sodobniki veljal za čudaka, pa je bilo to še bolj izrazito. Šele veliko, veliko kasneje, ko so začeli zgodovinarji proučevati njegovo bogato zapuščino, je postalo jasno, da sodi med ustvarjalce, ki jih v vsej zgodovini človeštva lahko preštejemo na prste ene roke.
Kljub temu da njegov opus šteje le 15 dokončanih slik, je najbolj znan prav po likovnih delih, med katerimi izstopa portret Mone Lize, ki je verjetno najbolj znana umetnina na svetu in močno buri domišljijo sodobnih umetnostnih zgodovinarjev. Ko je eden od njih sliko pred časom podrobno analiziral, se je pokazalo, da je sprva verjetno res imela obrvi in trepalnice, ki so kasneje, iz še ne pojasnjenega razloga, odpadle. Drugi bi rad s križanjem dveh del dokazal, da je slika Mone Lize v bistvu slikarjev avtoportret. Ker je bil menda homoseksualec, naj bi moške like upodabljal v ženski podobi.
Raziskovalec in inovator
Vendar ni bil le slikar, ampak predvsem genialna osebnost, ki se je zanimala za vse. Že v mladosti si je namreč obljubil, da bo spoznal vse, kar je mogoče spoznati, in da bo z eksperimentiranjem in uporabo trdnih znanstvenih načel kritično preveril vse, kar so spoznali že drugi pred njim. Zato je raziskoval, odkrival, konceptualiziral in pisal o skoraj nepredstavljivi paleti različnih tem. Dediščina genija je shranjena predvsem v njegovih kodeksih, drobnih zvežčičih kategoriziranih risb in zapisov o vsem mogočem.
Glavnino njegovega raziskovanja je predstavljala narava, ob njej pa človek, ki nastopa kot gospodar, njen razlagalec, ki je tudi sam podvržen mnogo čudesom in skrivnostim živega sveta. Zanimiv je podatek, da je bil vse življenje vegetarijanec. Preplet radovednosti in velike duševne miline, ki spremlja Leonardova dela, še posebno njegove likovne portrete, tako ustvarja svojevrstno vzdušje in mikavnost, po kateri se razlikuje od drugih slikarjev.
O Leonardu je bilo napisanih mnogo študijskih strani, ki skupaj z njegovimi ustvarjenimi deli, načrti, obsežnimi zapiski, skicami in risbami, ohranjenimi anekdotami in ustvarjenimi legendami ohranjajo mit njegove osebnosti kot enkratnega posebneža v zgodovini človeštva. Sodobne študije so to oceno morda nekoliko relativizirale, ne morejo pa spremeniti dejanske resničnosti.
Narava in lepota
Vse življenje sta ga spremljala dva nagiba, otroška radovednost in želja po lepoti. Pogosto sta bila v nasprotju, toda združena sta ustvarila svojevrstno milino, ki je zaznamovala Leonardovo umetnost. Trije temeljni vtisi in podobe, ki so se naselili v njegovi duševnosti že v prvih otroških letih, ko je živel z mamo v koči na gričevnatem podeželju, pa so bili gibanje vode s tolmuni, let ptic in ženski nasmeh. To so bila izhodišča za mnogo njegovih del, predvsem za načrte, ki segajo na področja hidravlike, letenja, mehanike ter likovnega portretiranja.
Ustvarjal je in ustvarjal in ustvaril izjemen rokopisni opus, ki danes obsega nepredstavljivih 16.000 strani. Vmes so risbe, skice, opažanja, zapisi, načrti. Med njimi tudi izjemno natančna risba anatomske zgradbe človeškega telesa in zarodka pri nosečnici, ki sta nastali pol stoletja pred prvo strokovno študijo anatomske zgradbe telesa Andreja Vesaliusa. Med dediščino so odkrili tudi podroben traktat o slikarstvu, načrte s področij mehanike, hidravlike, botanike, glasbenih instrumentov, zgradbe mesta, bojnih sredstev, hišne opreme, scenografije, do vsakovrstnih še danes nerazložljivih vragolij.
Stoletja pred časom
Čeprav je bilo njegove zamisli mogoče uresničiti šele veliko pozneje, z razmahom tehnologije, je bil s svojimi idejami in načrti nedvomno predčasni pionir moderne dobe. Razvil je, denimo, načrte za letalo, helikopter, padalo, podmornico, avtomobil, bojni voz oziroma tank, dvokolo, veliko časa je posvetil hidravliki in si zamislil preusmeritev rečnega toka. Malokdo ve, da je pustil svojo sled tudi v Sloveniji, saj je na pobudo tedanje Beneške republike pripravljal načrt za jezove na reki Soči, ki naj bi služili za obrambo pred turškimi vdori. Morda je celo stopil na naša tla, saj zapisi nedvomljivo kažejo, da je pri načrtovanju upošteval tudi moč burje, ki je značilna za kraje ob Soči in Vipavi.
Prav Leonardo je bil tisti, ki si je prvi zamislil gradnjo predora skozi goro. Med prvimi pa je na svojih risbah in skicah vpeljal karikaturo in smeh, ki ju staro slikarstvo ni poznalo. Menda je včasih cele dneve z beležko v roki hodil po ulicah, obiskoval bolnišnice in iskal posebne, nenavadne izraze ljudi, čudaške obraze, ki jih je razumel kot brezmejno igro narave, bizarne in ironične poteze človeka pa kot izraz življenja, ki je neke vrste zbirka mnogo podrobnosti.
Sodobni proučevalci genijeve zapuščine so ugotovili, da subjekt njegovega ustvarjanja ni bilo delo zrelega moža, ampak domišljija mladeniča. Verjetno so bili tudi zato precej zadržani, ko je bilo treba Leonarda opredeliti kot znanstvenika. Vsi se strinjajo, da po slutnjah, idejah, načrtih, nagibih in razumevanju, pa tudi po likovnih portretih, kjer je prvič prikazal iskreno razpoloženje duha naslikane osebe, ostaja genialni ustvarjalec brez primere.
