Tiskane izdaje
V Benetkah so za javnost odprli devet prenovljenih soban v prostorih muzeja Correr v nekdanjem Napoleonovem krilu Doževe palače na Trgu svetega Marka, v katerih je med svojim kratkim postankom v laguni bivala kontroverzna avstrijska cesarica z vzdevkom Sisi, uradno Elizabeta, žena cesarja Franca Jožefa.
V dvajsetih letih prejšnjega stoletja so nekoč kraljevske sobane spremenili v pisarne, potem pa so bile mnogo let zapuščene. Šele leta 2000 so prostori spet prišli pod upravo beneške mestne skupnosti in sprejeta je bila odločitev o prenovi in restavraciji pod okriljem muzeja Correr – slednji sodi v okvir javnih muzejev pod vodstvom fundacije Musei Civici di Venezia. Muzej Correr pod svojim okriljem združuje Doževo palačo, stolp z uro, hišo Carla Goldonija, hišo Pesaro, prirodoslovni muzej, muzej zgodovine in umetnosti, muzej steklarstva ...
Napoleonovo krilo ob stari Doževi palači je bilo zgrajeno v času, ko se bile Benetke del italijanskega kraljestva (1806–1814), torej pod francosko oblastjo. Doževa palača je nenehno rasla – spreminjala se je, kakor se je spreminjala Beneška republika. Neskončne predelave so združevale različne funkcije z dograditvami novih kril stavbe, neštete obnove so se vrstile po požarih, vendar je palača vse to preživela in danes tvori velikansko stavbno maso z velikim notranjim dvoriščem.
John Ruskin, angleški likovni kritik iz viktorijanske dobe, je zapisal, da ga spominja na kačo, ki grize lasten rep, saj predstavlja labirint, ki ga običajen turist težko obvlada in dojame, kaj šele, da si ogleda vse, kar si je v palači mogoče ogledati. Napoleonovo krilo je bilo končano šele, ko je že postalo rezidenca avstrijskega dvora med njihovimi pogostimi potovanji v mesto. Načrtovali so ga arhitekti Giovanni Antonio Antolini, Giuseppe Soli in Lorenzo Santi.
Potem ko so pred tremi leti prenovili njen muzej v sklopu cesarske palače Hofburg na Dunaju, so zdaj njen mit počastili še v Benetkah z odprtjem devetih sob v kraljevski palači na Trgu svetega Marka. Sisi je v palači preživela 38 dni med svojim prvim obiskom Benetk leta 1856. To beneško epizodo njenega življenja je obravnaval tudi avstrijski režiser Ernst Marischka, ki je o mitu, imenovanem Sisi, sto let kasneje posnel filmsko trilogijo z legendarno Romy Schneider v glavni vlogi. Kasneje je Sisi v Benetkah, po smrti hčerke Sofije, preživela čas od oktobra 1861 do maja 1862.
Nečimrna princesa je rada potovala; pravzaprav je bila večji del življenja na poti, v cesarski palači na Dunaju so jo bolj malo videli. Potovala je na Krf, v Benetke ali München, pol leta je preživela na Madeiri, selila se je iz enega avstrijskega oziroma nemškega letovišča v drugo. Potovala je, da bi se izognila tašči Zofiji, pa tudi z možem Francem Jožefom, ki je želel, da bi bila večkrat ob njegovi strani, sta si bila nenehno v laseh. Zgovarjala se je na depresijo, in da bi jo premagala, je potovala.
Cesar jo je imel rad, poročila sta se iz ljubezni, vendar je, moderne in vase zagledane ženske, kot je bila Sisi, ni mogel držati na vajetih. Govorilo se je, da je obsedena s svojim telesom; pazila je pri prehrani, redno je telovadila, bila je sijajna jahalka. Da bi ostala večno mlada in lepa, se po 30. letu ni pustila fotografirati, po 42. letu pa k sebi ni pustila niti slikarjev, da bi jo portretirali.
Avtor sijajnih poslikav v palači je beneški slikar Giuseppe Borsato (1771–1849), ki je tudi avtor več beneških pejsažev, vključno s slavno podobo Trga svetega Marka. Zlate štukature je izdelal Giovanni Rossi, avtor fresk na osrednjem stopnišču je Sebastiano Santi. Borsato je prostore poslikal v beneški različici empirskega sloga in se trudil posnemati francoska arhitekta Perciera in Fontaina, pri čemer je moral paziti, da je bil celoten vtis blizu tudi avstrijskemu slogu bidermajer, ki je v tistem času postajal priljubljen na evropskih dvorih, čeprav je bil to v izvirniku meščanski slog.
Tako je nastal zelo mešan neoklasičen ambient s historičnimi prvinami v podobi baročnega okrasja in razkošnih pozlat. Kot takšen je ambient pomembna priča o kulturi in okusu nekega časa, predvsem pa predstavlja mozaik različnih kultur, kot uvod v globalno evropsko razumevanje časa in prostora, kot ga imamo danes. Francoski okus se v tej palači križa z italijansko in avstrijsko umetnostjo, slogom in načinom bivanja.
Na stenah so freske, štukature, reliefi, tapiserije. Vse je okrašeno, pozlačeno, krilato, barvito, razkošno. Barve podlage so večinoma pastelne v kombinaciji z zelo močnimi toni, kot je denimo rdeča tapiserija z zlatimi viticami. Ozračje je veličastno, cesarsko, razsipno. Pohištvo je sijajno, empirsko in neobaročno, z obiljem pozlate, intarzijami in rezbarijami. Dekorativni lestenci so pravljično razkošni, izdelani iz domačega muranskega stekla, s steklenimi girlandami in svečniki v več nivojih.
V nekaterih sobah so po stenah položili nove tapiserije, ki so zelo podobne izvirnim, izdelalo in doniralo pa jih je beneško podjetje Rubelli, ki različne tekstilne obloge izdeluje že vse od leta 1858. Potrudili so se, da bi v sobah ustvarili enako cesarsko atmosfero, kot je tu vladala v drugi polovici 19. stoletja. Sobe so nanizane druga ob drugi in so prehodne, kakršen je bil uveljavljen dvorski tloris v tistem času. Ena največjih sob je jedilnica v nežni kombinaciji zlate in bele barve.
V okviru devetih soban je bila najbolj intimni del cesaričina spalnica in kopalnica s stensko poslikavo, ki so jo imenovali Boginja, zaščitnica umetnosti, z obrazom prelepe cesarice. Samo njena je bila tudi študijska soba, namenjena branju in pisanju, s svetlozelenimi stenami in umetelno tabernakeljsko omarico, čeprav cesarica ni bila ravno strastna bralka – veliko raje je telovadila.
