Robert Redford

Igralec in režiser Robert Redford je za film Vse je izgubljeno (včeraj so ga začeli predvajati tudi v naših kinematografih) nominiran za zlati globus za glavno moško vlogo, podelili pa ga bodo 12. januarja. Upodobil je mornarja, ki se izgubi na morju, in je edini igralec v filmu skoraj brez besed. Za vlogo si je po premieri maja v Cannesu, kjer pa film ni bil v tekmovalnem programu, prislužil stoječe ovacije. Z vseh strani je o njegovi zadnji vlogi slišati le superlative, kot so izjemno, osupljivo, briljantno, veličastno, medtem ko je Redford o njem povedal, da predvsem »ceni tišino v filmu«. Za režijski prvenec Navadni ljudje je dobil nagrado sindikata ameriških režiserjev, zlati globus in oskarja. Drugega oskarja je dobil za življenjsko delo leta 2002.

Snemanje filmov, ki so pomembni za družbo in kulturo, je njegova strast, predvsem pa rad pomaga mladim nadarjenim ustvarjalcem. 76-letni igralec je ustanovitelj festivala neodvisnega filma Sundance, a ga danes ne bi več ustanovil, saj je festivalov preveč, in včasih se mu zdi, da so namenjeni zgolj samopromociji. Letos je na svojem zagledal bogato dedinjo Paris Hilton, ki je na festival ni povabil, in jo spodil domov. »Ne prenašam oseb, katerih edini cilj v življenju je, da se pokažejo na rdeči preprogi in vzamejo darila,« je rekel.

Redford je veliko več kot igralec ali filmar; velja za kompleksno osebnost, ki ne gre povsem skupaj s holivudskimi merili. Svojo slavo izkorišča za stvari, ki se mu zdijo pomembne – je okoljevarstvenik, zavzema se za družbeno odgovornost, politični aktivist, umetnik in poslovnež, odločen zagovornik svobodnega načina izražanja. Zasebnost najraje skriva, zato pa ga toliko bolj skrbijo prihodnost planeta, čist zrak, voda in alternativni viri energije.

Rodil se je leta 1936 v Santa Monici, njegovi predniki prihajajo iz Škotske in Irske. Njegov oče je bil najprej raznašalec mleka in knjigovodja v podjetju Standard Oil, čeprav je bil rojeni pisec in pripovedovalec zgodb. Ker ni imel poguma, da bi svoj talent pretvoril v poklic, je bil vedno na robu živčnega zloma, čudaški in zlovoljen, kar je močno vplivalo na Roberta: »Leta sem mu zameril, ker me je demotiviral in zatiral mojo individualnost, vendar danes vem, da se je žrtvoval za nas.« Mati mu je umrla leto dni po maturi, zaradi pijančevanja pa je izgubil štipendijo na univerzi v Koloradu. Vpisal se je na umetniški inštitut v Parizu in se nekaj let preživljal kot slikar v Franciji, Španiji in Italiji.

Po vrnitvi v New York ga je zanimanje za scenografijo pripeljalo na ameriško akademijo za dramske umetnosti (American Academy of Dramatic Arts), a bil je preprosto preveč lep za odrskega delavca. Kmalu je začel dobivati vloge na Broadwayu, kjer je s svojo karizmo v predstavi Neila Simona Bosonoga v parku (1963) pritegnil pozornost Hollywooda (v filmski verziji je nastopil skupaj z Jane Fonda leta 1967). Življenje se mu je za vedno spremenilo leta 1969 z vlogo Sundancea Kida v filmu Butch Cassidy in Sundance Kid, ko je imel 32 let. Filmi, ki so sledili, kot so Kandidat, Vsi predsednikovi možje, Dekle, ki sem jo ljubil, Veliki Gatsby, Spomin na Afriko, Nespodobno povabilo, so ga naredili za oboževanega igralca, ki je studiem prinesel veliko denarja. Kot režiser in producent se je proslavil s filmi, kot so Reka poje mi, Kviz, Šepetati konjem, Legenda o Baggerju Vanceu ...

Leta 1958 se je poročil z Lolo Van Wagenen (poročena sta bila 27 let), aktivistko za pravice potrošnikov, s katero sta imela štiri otroke (eden je umrl kot dojenček). Vzgajal jih je v odmaknjenem Utahu, da bi ostali na realnih tleh, kot si je želel tudi zase. Zdelo se mu je bistveno, da jih v tem skomercializiranem svetu nauči razlikovati zrnje od plev, in ponosen je, da so zrasli v samostojne ljudi. Hollywood je uporabljal predvsem kot izgovor, da lahko pod krinko zabave, ki omogoča pozornost medijev, pove tudi kaj družbeno tehtnejšega, potem pa se je umaknil na svoje posestvo.

Iluzij si ne dela; nad idejo, da bi filmi lahko spreminjali ljudi, je že davno obupal, ker ljudje film jemljejo predvsem kot zabavo – no, morda se danes stvari le spreminjajo. Je pa film odličen kanal za uveljavljanje novih modnih trendov, kot so recimo moški brki: »Ko smo snemali Butcha Cassidyja, sem želel imeti brke, a tedaj niso bili moderni. Moj agent je bil proti. Slišal sem zgodbe o igralcih, ki so si uničili kariero samo zaradi brkov! No, ko so film prikazali, so bili brki kar naenkrat povsod.«

Prav tako je hitro spoznal, koliko močnejši ali vsaj zanimivejši je film od politike. Želja, da bi se aktivno lotil politike, ga je minila v času afere Watergate, ko je promoviral film Kandidat na turneji z vlakom, na katerem so bili tudi George McGovern (kandidat demokratske stranke za predsednika) in drugi kandidati za mesta v politiki: »Želel sem dokazati, da lahko zgolj s tem, da stojim zadaj na vlaku, pritegnem več ljudi. In to se je zgodilo. Oni so jih privabili 300 ali 400, jaz pa 3000 ali 4000. Množicam sem rekel: 'Hvala, ker ste prišli, kolegi Američani. Rad bi vam le povedal, da vam nimam povedati nič pomembnega.' In so mi vzklikali.«

Vseskozi pa ga je žrlo, da ga ljudje radi vidijo in hodijo gledat, ker je lep. Pretirana pozornost mu je vzbujala nelagodje. »Vse življenje sem se slabo počutil zaradi svoje lepote, zdaj sem končno miren,« je dejal, ko je dopolnil 75 let in so se na njegov obraz naselile odrešilne gube. Želel si je, da ga opazijo zaradi njegovih dejanj, ne pa zaradi svetlih las ali modrih oči.

Prisiljen se je bil boriti s podobo zlatega dečka in zavrnil je veliko stereotipnih vlog, da ga ne bi požrl imidž plavolase moške starlete. Morda se je komu zato zdelo, da je vzvišen, vendar je bil to edini način, da ohrani dostojanstvo. Pred oboževalkami se je moral celo skrivati. »Nekoč sem imel opravke v New Yorku in nekaj dijakinj medicinske šole je izvedelo, da bom tam. Dekletom se je zmešalo. 'Odidite skozi klet,' so mi svetovali. Izmuznil sem se na ulico, tam pa je bil živi zid medicinskih sester. Skoraj bi me raztrgale, če ne bi bilo prijaznega taksista.«