S snega na pesek

Značilnosti njegovega novega »delovnega mesta« so na prvi pogled podobne tistim iz prejšnje službe, ki ji je bil zvest več kot dve desetletji. V pisarni je še vedno v kombinezonu in s čelado na glavi. Za opravljanje delovnih nalog sta pri novem izzivu spet ključni zbranost in hitra odzivnost. Še naprej obvladuje visoko hitrost in adrenalin. Vendar pa za seboj ne pušča več sled smuči, ampak sled koles. »Dile« je zamenjal za volan, snežno belino za puščavski pesek ...

Pred dvema letoma se je Adam Malysz poslovil od smučarskih skokov, svoje velike športne strasti, na katero je bil osredotočen 23 let. V tem športu je pustil neizbrisen pečat. Dobitnik štirih velikih kristalnih globusov – rekord je izenačil z legendarnim Fincem Mattijem Nykänenom – je edini v zgodovini, ki je prestižno lovoriko osvojil trikrat zapored. V statistiki hrani tudi osvojeno novoletno turnejo.

Med najboljšimi skakalci na svetu je zdržal kar 15 sezon. Zmagal je na 39 tekmah za svetovni pokal, 92-krat pa se je povzpel na stopničke. Kultni so njegovi štirje posamični naslovi svetovnega prvaka – prvega je osvojil v Lahtiju (2001), druga dva pred natanko desetletjem v dolini Fiemme, v kateri se ta teden na tem velikem tekmovanju merijo nordijci, zadnjega pa v Sapporu (2007).

Kultne so tudi njegove brčice, ki si jih je pustil rasti zaradi svojega največjega vzornika Jensa Weissfloga, s katerim ga na prav poseben način veže tekma v Oslu (1996), na kateri je prvič zmagal v svetovnem pokalu, Weissflog pa je takrat končal kariero. In navsezadnje je kulten njegov status, ki ga ima ta skakalni bog v svoji domovini. Bolj priljubljen med Poljaki od »Batmana iz Wisle« je le pokojni papež Karol Wojtyla.

Najuspešnejših let svoje kariere se bo vedno rad spominjal, vendar pa nikoli ni skrival, da je bilo obdobje med letoma 2000 in 2003 zaradi prevelike slave zanj in njegovo družino tudi izjemno težko. Na tekmo v Zakopane se je leta 2002 zgrnilo rekordnih 80.000 navijačev. »Bil sem pod neverjetnim pritiskom javnosti. Vsak dan me je oblegala množica novinarjev in fotoreporterjev, tudi po 30 avtobusov z navijači se je dnevno ustavilo pred mojo hišo. Da bi ženo Izabelo pospremil v trgovino po nakupih, je bilo nemogoče,« je pojasnil 35-letni množično oblegani Malysz, ki je vselej veljal za skromnega moža.

Kljub veliki evforiji, ki je na trenutke presegala meje normale, se je vedno trudil ohraniti svoj ljudski čut. Po tekmah je ostajal pod skakalnico in se podpisoval skakalnim ljubiteljem. Poslovilne zabave ni želel, saj je hotel potegniti črto pod uspešno športno kariero v svojem slogu – tiho, brez blišča.

A ker je čutil, da navijačem dolguje zahvalo, je po zadnjem tekmovalnem dejanju v Planici teden dni pozneje še zadnjič skočil tudi v njemu ljubih Zakopanah pred 20.000 športnimi navdušenci, ki so si za tekmo pustili rasti brke – prav tako povabljeni skakalci – ali pa so si za to priložnost prilepili umetne.

Skakalne smuči je postavil v kot v vrhunski formi, v slogu, kot si ga je vedno zamišljal. Nekoč je izračunal, da je bil 320 dni v letu zdoma. Prav zato sta bili žena Izabela in hči Karolina veseli, da jima bo končno namenil več pozornosti. »Razumem ju, da sta si me po končani karieri želeli doma, ampak takšno življenje ni za zapriseženega športnika,« je svoje prijateljevanje z relijem v smehu razkrival Malysz, obsijan s soncem, s čepico Red Bull na glavi. »Avtomoto šport je bil vedno moja strast. Vse življenje sem spremljal bencinski svet. Dakar je bil zame največji izziv. In nisem si drznil pomisliti, da ga bom kdajkoli lahko okusil,« je že mesec dni potem ko je pospravil skakalno opremo, vedel, v katero smer bo šla njegova nadaljnja pot.

Začel je trenirati za najznamenitejšo vzdržljivostno dirko s sovoznikom Rafalom Martonom. »Prvi trije tedni so bili zame ekstremni. Ves čas sem se spraševal, kaj delam za volanom. Češ, raje bi doma zleknjen v naslanjaču gledal televizijo. Potem pa nam je šlo vse bolje, napredek je bil očiten. Zavedam se, da me zaradi statusa novinca čaka še veliko garanja. Uspeh ne bo prišel kar sam od sebe, potreboval bom veliko časa. A kljub temu ohranjam isto miselnost: rad bi bil med najboljšimi,« razvoja ne bo prehiteval.

S tem, ko je skoke zamenjal z relijem, je začel novo poglavje priprav: »Med skakalno kariero sem bil v zraku sam, v reliju pa je ključnega pomena sodelovanje, ki temelji na zaupanju. Veliko sem se naučil od sovoznika, poslušam njegove nasvete. Tudi fizično sem se pripravljal drugače kot za skoke. Moral sem ojačati trup, pridobiti na moči, dvig telesne teže pa je bil svojevrsten izziv. Vesel sem, da sem tudi po koncu skakalne kariere ohranil adrenalin, vendar do mere pri kateri še vedno uživam,« je dejal Malysz, ki si je ob svojem lanskem debutu na reliju Dakar za cilj zadal pridirkati do konca, kar je s 37. mestom tudi uresničil. »Na vsakem koraku sem imel lepe vtise. Veliko navdušencev nad relijem nas je pozdravljalo na poti. Ob njihovem navijanju bi to tekmovanje lahko primerjal z novoletno turnejo,« adrenalinski odvisnik še vedno vleče vzporednice med relijem in skoki.

Med skakalnimi tekmeci je Malysz veljal za garača z velikim potencialom, tekmovalca z neverjetno visoko stopnjo zbranosti in mirno glavo. Nanj so zaradi dolgega staža med najboljšimi vselej gledali z velikim spoštovanjem, cenili so ga tudi zaradi preprostega značaja in prijaznosti. Tudi v reliju navdušuje s 100-odstotno osredotočenostjo, poslušnostjo, zavzetostjo za učenje. Letošnjega Dakarja se je – bogatejši za prvo izkušnjo – lotil ambiciozneje: cilj je bila uvrstitev med 20 najboljših.

»Ko smo na štartu videli vse tiste nove avtomobile, smo bili že v skrbeh. Konkurenca je bila močnejša v primerjavi z letom prej. Zdelo se je, da nimamo možnosti,« sta odkimavala s sovoznikom. Na koncu pa se s 15. mestom zadovoljno nasmehnila. Za prihodnje leto imata v mislih nov korak. •