Tiskane izdaje
Risano serijo Simpsonovi (The Simpsons) so začeli ustvarjati pred 25 leti, natančneje 19. aprila 1987. Gledamo jo 23 sezon, pred kratkim so zavrteli že 500. oddajo.
Ker so to satirične animirane zgodbe, je zanimivo, da so jubilejno prigodo nadgradili s posebno simboličnim poudarkom. V njej se je namreč s svojim glasom pojavil tudi ustanovitelj slavnega Wikileaksa Julian Assange in spregovoril kot lik novega soseda Simpsonovih.
Posneli so ga seveda v Britaniji, kjer Assange čaka na razplet švedske zahteve za njegovo izročitev. Simpsonovi so družina iz delavskega razreda, ki jo sestavljajo oče Homer, mama Marge ter otroci Bart, Lisa in Maggie, ki živijo v fiktivnem mestu Springfield.
Simpsonove si je pred četrt stoletja zamislil in z njimi še vedno kraljuje Mart Groening. Televizijskim gledalcem v številnih državah po svetu duhovito in kritično predstavljajo ameriško kulturo, družbo, televizijo in druge vidike življenja. Prvič so jo prikazali 17. decembra 1989, doslej je dobila že na ducate priznanj, vključno s 27 emmyji, 14. januarja 2000 pa je družina Simpsonovih dobila še svojo zvezdo na pločniku slavnih v Hollywoodu.
Štirinajstega februarja letos si jo je prislužil še oče serije Matt Groening. Leta 2007 so pod tem imenom zgodbo iz življenja Simpsonovih posneli tudi kot dolgometražni film, ki je bil prav tako uspešen, saj so z njim zaslužili več kot 500 milijonov dolarjev.
Po podatkih Wikipedije je leta 1999 ameriška revija Time ob naštevanju največjih dosežkov v umetnosti in zabavništvu v dvajsetem stoletju Simpsonove imenovala kot najboljšo televizijsko serijo stoletja, hkrati pa je risanega Barta Simpsona vključila v Time 100, na svoj seznam stoterice najvplivnejših ljudi stoletja – Bart je bil tedaj tudi edini fiktiven lik na lestvici. Verjetno pa je izjemno priznanje že to, ker se je lik iz Simpsonovih znašel tudi na uradni ameriški poštni znamki.
Simpsonovi so kultna oddaja v pravem pomenu besede; po eni strani se odziva na aktualne zadeve v družbi (to nazadnje potrjuje z Assangeem v enih od glavnih vlog, v preteklosti se je na primer ukvarjala tudi s Paulom McCartneyjem, Elizabeth Taylor in Lady Gaga, v njej pa so se pojavili tudi Buzz Aldrin, Hugh Hefner, Tony Blair ipd.) – hkrati pa je izjemno trdoživa. Ameriške televizijske serije se pogosto vlečejo iz leta v leto, vendar jih nemudoma snamejo s programa, če ne pritegnejo več dovolj gledalcev. Če je Simpsonovim gledanost že skoraj četrt stoletja ostajala na zaželeni, visoki ravni, je to tudi svojevrsten televizijski fenomen.
Redna animirana komedija pa je že zdavnaj postala fenomen sodobne pop kulture kmalu po tem, ko so je leta 1989 prvič pokazali v okviru šova Tracey Ullman kot 60-sekundno risanko, vendar so jo že čez dve leti podaljšali na pol ure. Njen oblikovalec se je pri tem naslonil na tako imenovano disfunkcionalno družino, pri čemer je v marsičem izhajal iz lastne družine, saj so imena glavnih likov imena njegovih staršev in sester, svoje pa je le skril za Bartom.
Kaj pa tisti, ki se je vsega skupaj pred toliko leti domislil? Matt Groening je ameriški karikaturist, scenarist in producent, znan predvsem po svojih znamenitih risanih serijah, med katerimi se je Life in Hell začela pojavljati v avantgardni reviji Wet že leta 1978, še zdaj pa jo vsak teden objavlja kar 250 tednikov.
Prav ta serija je pritegnila tudi pozornost enega od šefov družbe Fox Entertainment, ki je Groeningu ponudil sodelovanje – vendar bi se zadovoljil že s predelano osnovno serijo Life in Hell, predvidenih pa je bilo le 13 epizod.
Toda Groening se je raje odločil za nekaj novega in tako je nastala animirana družina iz Springfielda. Še sam pa je bil presenečen, saj je sprva menil, da bo zaradi animirane oblike to predvsem izdelek za otroške gledalce (tako pogosto menijo tudi tisti, ki jo prvič opazijo na sporedu), v resnici pa so jo na piedestal povzdignili odrasli, ki jih je navdušil njen sofisticirani humor.
Naročeni sta že 24. in 25. serija, tako da Simpsonovih verjetno še lep čas ne bo konec, saj je to vendarle velik posel, s katerim so doslej menda zaslužili že več kot milijardo dolarjev. Njenih šest glavnih igralcev je najbolje plačana nikoli vidna šesterica na svetu – vsakdo med njimi je še nedavno zaslužil po 400.000 dolarjev za svoj delež v vsaki sedanji 23-minutni oddaji.
A tudi njim bo zaslužek v prihodnjih dveh sezonah vseeno padel za tretjino, kar je očitno v skladu s tem, da se je gledanost medtem vendarle zmanjšala za okoli petino v primerjavi z nekdanjimi rekordnimi 8,7 milijona gledalcev na epizodo, toda 7,7 milijona ameriških gledalcev v njej očitno še vedno uživa, nedvomno pa jih je dovolj tudi drugod po svetu, sicer Simpsonovih ne bi oddajali v več kot stotih državah in več kot petdesetih jezikih.
Toda serija je bila vendarle v nevarnosti, da jo ukinejo, če ne bi igralci popustili pri honorarjih. Izvršni producent Al Jean je namreč dejal, da bi se bilo lahko zgodilo celo, da ne bi prišli niti do 500. oddaje, a se je le dobro zasukalo. Jean pa priznava, da se mu pred triindvajsetimi leti niti najmanj ni sanjalo, da bi lahko Simpsonovi postali takšna institucija.
»Tedaj so pač potrebovali ljudi, ki bi se bili pripravljeni dva dni na teden posvetiti tej stvari, jaz pa sem pisal besedila za neki šov, a sem verjel, da bo pod takšnim vodstvom nastalo nekaj velikega, na kar bom ponosen tudi, če ne bo uspešnica.
To je bila najboljša odločitev v moji karieri, pa še zelo lahko se je bilo odločiti,« meni Jean. Vsekakor pa je bil takrat prepričan, da bodo lahko zadovoljni, če bodo zdržali pet let. Če se bo res končalo čez dve leti, bo končni seštevek Simpsonovih pokazal častitljivih 559 delov, njihovi ustvarjalci, vključno z Mattom Groeningom, pa pravijo, da imajo na zalogi še veliko dobrih zgodb.
