Skozi monokel

Radijska oddaja, ki je kot sekstelefon za »kulinarohotne«.

pet, 25.05.2012, 09:00

Urednik in ustanovitelj revije Monocle Tyler Brûlé ne govori o krizi medijev. Zakaj vendar bi, saj je njegova revija vsak dan uspešnejša, ima vedno več naročnikov in prestižnih oglaševalcev. Monocle pa ni le revija, je tudi blagovna znamka, saj v različnih mestih sveta odpira trgovine z luksuznimi izdelki: v Tokiu so pred kratkim odprli kavarno in restavracijo, v Libanonu naj bi kmalu zrasel celo hotel Monocle.

Tyler Brûlé, ki z letalom potuje še pogosteje kot glavni junak v filmu V zraku in je svojo novinarsko pot začel kot vojni dopisnik ter pozneje ustanovil znano revijo Wallpaper, verjame v dobre zgodbe, ustvarjalno razpoloženje in ima vsak dan več talentiranih dopisnikov iz različnih prestolnic sveta, ki je zanj globalna vas.

Brûléja, ki mu pravijo Martha Stewart za globalne elite, mnogi označujejo za velikega snoba, a v bistvu ima le zelo jasno vizijo za posel, nos za medijske uspešnice ter, kot pravi sam, »strast za kakovost«.

V tehnologijo ne verjame in, kot kaže, to njegovemu uspehu ne škodi. Monocla na ipodu ne boste našli, ker Brûlé pač razmišlja drugače kot drugi. Prvič, časopis na internetu še nikomur ni prinesel nič denarja, pravi, in drugič, če nekdo bere Monocle na letališču (najraje ga imajo ljudje, ki veliko potujejo), to vsi vidijo; če bi ga bral na ipodu, tega nihče ne bi opazil.

Rad ima dobri stari tisk, polaroide in radio. Lani je Monocle začel oddajati 24-urni radijski program. In spet zadel v črno. Oglaševalci so navdušeni, saj na drugih kvalitetnih svetovnih radijskih postajah, kot je, recimo, BBC, ne morejo oglaševati. Tu pa lahko, zato to počnejo na veliko. Radijske oddaje na Monoclu 24 se kar množijo – tu so večurne razprave o aktualnih svetovnih temah, pogovori z urbanisti, kulturniki, oblikovalci, poslovna poročila iz Azije, nasveti za inovatorje in poslovneže.

Imajo pa radijsko oddajo, s katero sem že kar nekaj časa obsedena in jo na svojem mp3 nosim s seboj, kamorkoli grem. To je The Menu, ki govori o kuharjih, restavracijah, kmetih, jedcih, vinarjih, sirarjih – zgodbe o hrani z vsega sveta. V studiu ustvarjalci oddaje, z glavnim urednikom vred, ves čas nekaj jedo in cmokljajo – skandinavske cimetove štručke, sire iz Južne Afrike, med z londonskih streh, na ves glas odpirajo in pijejo dobra vina, najslajše grape, najboljše šampanjce ter klepetajo o užitkih vseh vrst. Potujejo po svetu in se pogovarjajo z zanimivimi ljudmi. Za tiste, ki radi klepetajo in poslušajo zgodbe o hrani, je to kot nekakšen sekstelefon za »kulinarohotne«. Še džingli med pogovori so kot dobro oblikovana revija: nostalgični, elegantni, ritmični in živi.

Zgodbe na meniju so okusne. Ste vedeli, da Velika Britanija proizvede več sira kot Švica in Francija skupaj? Da je izumiteljici currywursta ime Herta Heuwer in da je ena od sestavin te slavne berlinske jedi tudi kokakola? Da je v Abu Dabiju trenutno najbolj modna japonska hrana, najbolj dobra in poceni pa indijska, ki jo pripravljajo kar na ulici in je namenjena indijskim delavcem, ki sredi puščave gradijo nebotičnike. V Helsinkih se je uveljavil festival, na katerem lahko vsak prebivalec doma, v pisarni ali v parku za en dan odpre restavracijo in kuha svoje specialitete popolnim neznancem. Obisk je odličen.

Monocle je obiskal tudi restavracijo v Londonu z imenom Klub ukradenih večerij, v kateri po Picassovem načelu, da slabi umetniki kopirajo in dobri kradejo, pripravljajo hrano po natančnih receptih slavnih in z Michelinovimi zvezdicami obdarjenih kuharjev ter jih ponujajo po ljudstvu dostopnih cenah. Ste vedeli, da v Amsterdamu obstaja čisto prava severnokorejska restavracija?

V rubriki Zadnja večerja znane ljudi sprašujejo, kaj bi najraje jedli na svoj zadnji večer. Legendarni brazilski fotograf Sebastião Salgado, ki je prepotoval najbolj odročne kotičke sveta, bi najraje jedel hrano, ki jo je kuhala njegova mama: črni fižol z rižem in pravo domačo klobaso. Hrana je zanj najlepši ritual komunikacije. »Ko sem sedel k večerji skupaj s plemeni iz Namibije ali z indijanci iz Amazonije, smo se pogovarjali o svojih ženah, o otrocih, o vremenu.

V tistem trenutku, ko smo si delili obrok, smo bili vsi isto pleme.« Kuharica Ruth Rogers iz londonske restavracije River Café bi si za zadnjo večerjo postregla s špageti in najbolj preprosto paradižnikovo omako iz svežih paradižnikov in bazilike, ki se je kuhala ure in ure. Ta jed je zanjo nekaj najslajšega in najbolj sofisticiranega na svetu in z njo se ne bi mogla bolj strinjati.

Wally Olin, legenda blagovnih znamk in oblikovanja, ki meni, da je dežela prihodnosti Poljska, in od vseh evropskih držav najbolj ljubi Romunijo, ker imajo tam ljudje odličen smisel za humor, je o svoji zadnji večerji govoril pol ure. Sploh ni mogel nehati. Torej jedel bi solato iz avokada in pomaranče za predjed, potem pa hrustljavo zapečeno gosko, mogoče celo pečenko, veliko dobrega sira, riba se mu ni zdela slaba ideja, rakovica prav tako... morda pa bi za zadnjo večerjo jedel kaj japonskega. Kakorkoli, ni se mogel popolnoma odločiti.

Iz Slovenije so imeli do zdaj dva prispevka, prvega o konjskem mesu, ki ga seveda nisem poslušala. Drugi pa je bil simpatična reportaža iz Padne oziroma Istranove – pripoved o tartufih, oljkah, vinih, Istri, prijaznih ljudeh...

Oddaje spremljajo znane kuharje, ki imajo, tako kot vse profesije, svoje delavnice in forume. Pred kratkim so se srečali na Japonskem, kuhali surovo hrano, ki so jo morali sami nabrati v gozdu, se družili in navduševali brbončice drug drugega.

Zadnja majska oddaja je bila posvečena restavraciji, ki je bila že tretjič zapored izbrana za najboljšo na svetu. Njeno ime je Noma in se nahaja v Københavnu. Ustanovila sta jo zelo mlada in privlačna kuharja René Redzepi ter Claus Mayer. Redzepi je makedonskega rodu in spominja se, kako je na počitnicah v Makedoniji cele dneve preživel v gozdu, nabiral gobe, borovnice, jagode...

Noma temelji predvsem na divji, sezonski in organsko predelani hrani. Pa to ni vse, kuharja sta avtorja tako imenovanega Manifesta nordijske hrane, ki so ga pomagali sestaviti in se po njim podpisali ministri za prehrano in kmetijstvo iz različnih skandinavskih držav ter se obvezali, da bo zdrava in ekološko pridelana hrana ena glavnih vizij v njihovi politiki.

Dobra hrana je pač prihodnost in Manifest nordijske hrane čedalje bolj postaja realnost, kar samo še dokazuje, da je za uresničitev dobre ideje potreben le vztrajen človek (ali dva) z dobro vizijo in karizmo. Skandinavska kuhinja je eden večjih svetovnih trendov, samopreskrba v teh državah je navdušujoča, izvoz hrane se povečuje.

Aja, vse mize v Nomi so rezervirane vse do letošnjega avgusta. Do takrat se lahko tolažite s poslušanjem Monoclovega menija, ki je prav tako popoln kulinarični užitek.

Prijavi sovražni govor