Sodobni posnetek zelo posebne alfe disco volante

Disco volante touring želi biti sodobna izvedba nekdanjega zelo redkega avtomobila znamke Alfe Romeo z imenom disco volante C52.

Objavljeno
04. april 2013 17.09
Gašper Boncelj, Kolesa
Gašper Boncelj, Kolesa

Disco volante touring želi biti sodobna izvedba nekdanjega zelo redkega avtomobila znamke Alfe Romeo z imenom disco volante C52. Volante, ki so ga izdelali leta 1952, je izstopal z zunanjo obliko, posebej zadnjega dela, a je bil zelo redek primerek; izdelali so štiri, nekaj spiderjev in kupeja.

Aerodinamika je bila na prvem mestu; menda je imel avto že takrat količnik upora le 0,25, oznanjali so, da je s skoraj katere koli strani neodziven na veter. Od tod tudi futuristično ime disco volante – leteči krožnik.

V nekaj poročilih pa se omenja, da z visokim zadnjim delom pri največji hitrosti ni bil najbolj stabilen, zato so pripravili še nekoliko drugačno izvedbo in jo imenovali »fianchi stretti« ali ozki boki.

Disco volante je nato odšel v zgodovino. Najde se ga seveda v Alfini stalni zbirki, tudi v glavnem italijanskem avtomobilskem muzeju v Torinu, pa še pri kakem zasebnem evropskem zbiratelju.

Morda bi o njem res govorili le še v pretekliku, če ne bi lani na razstavi v Ženevi študije sodobne izvedbe disco volante prikazalo podjetje Carozzeria Touring Superleggera. Gre za oživljeno oblikovalsko družbo, ki je za Alfo Romeo pripravilo že prvi disco volante C52. Letos so z nekaj spremembami prikazali tudi dokončani avtomobil, ki je pripravljen za proizvodnjo.

Pričakovano je tu znova povezava z znamko Alfa Romeo: disco volante touring 2013 je pripravljen na vozni osnovi modela alfa romeo 8C competizione; to je bila ena nedavnih alf (letnik 2006), ki je bila pripravljena v omejeni seriji 500 vozil in prodana večinoma na ameriški trg.

To je torej športni dvosed dolžine 4,6 metra, z vzdolžno postavljenim 4,7-litrskim osemvaljnim bencinskim motorjem, močjo 331 kW ali 450 KM in navorom 480 Nm pri 4750 vrtljajih; njegove zmogljivosti se prenašajo na zadnji kolesi prek šeststopenjskega sekvenčnega menjalnika, ki je postavljen pred zadnjo premo (transaxle); za boljšo lego skrbi elektronska zapora diferenciala.

Takšen agregat, ki je aluminijaste zasnove in sicer poganja maseratije in manjše ferrarije, avtomobilu omogoča, da z mesta do 100 km/h pospeši v nekaj več kot 4 sekunde in na 20-palčnih zelo širokih gumah zdrvi skoraj do 290 km/h. Poraba je pri takšnih avtomobilih drugotnega pomena, a povejmo, da govorijo o tovarniškem povprečju skoraj 16 litrov ...

Tudi kabina s potniško celico iz kevlarja je sorodna tisti v alfi 8C; veliko je elementov, ki hočejo namigovati na aeronavtiko. Okoli nje pa naj vse čim bolj spominja na nekdanji disco volante; da se to doseže, bo za vsak morebitni primerek menda potrebnih skupno pol leta ali štiri tisoč ur ročnega dela.

Za pripravo karoserije uporabljajo veliko aluminija, tudi plastiko, ojačano z ogljikovimi vlakni; še posebej veliko dela je z vpetjem specifično oblikovanih prtljažnih vrat in pripravo celotnega zadnjega dela, ki je tudi v novi izvedbi svojevrsten, z majhnimi okroglimi lučmi. Podatka o masi niso posredovali, a kljub temu da je avtomobil za skoraj 30 cm daljši od alfe 8C, si verjetno ne bi smeli privoščiti, da bi bil veliko težji (masa 8C je 1,4 tone).

O ceni na razstavi niso hoteli reči nobene, ker da je stvar konkretnega dogovora s kupcem – enega so za novodobni disco volante, kot so rekli, že dobili. A če je alfa romeo 8C, na kateri so ga pripravili, stala 135 tisoč evrov pred plačilom davka, bo disco volante gotovo še občutno dražji.