Tiskane izdaje
»Moje prve risbe so prizori z domačega dvorišča,« se spominja ilustratorka Marjanca Jemec Božič, ki je septembra dopolnila 85 let. »Kako z veseljem smo se igrali skrivalnice, se lovili, skakali ristanc in se šli kozo klamf! Dvorišče je bil včasih polno, to je bil naš drugi dom. Tam otrok danes ne vidim več.« Pri Mladinski knjigi so pred nekaj dnevi predstavili zajetno knjigo Pravljični cvet, v kateri so zbrane zgodbe in pesmi z njenimi podobami. Zdaj lista po njej in se spominja. Pravi, da zlahka obudi vse trenutke, ko je neko besedilo prejela, se ga lotila in ga dopolnila z likovno podobo. »Mož je odšel v službo, sin v šolo, jaz pa sem sedla za delovno mizo in začela.« Vendar je njen ustvarjalni čas večer, ali bolje, noč. Večkrat je risala pozno v noč. Takrat je mir, zavlada spokojnost in povsod je tema, le luč na njeni pisalni mizi meče snop svetlobe na papir.
Nenehno je risala ali čečkala, kot pravi sama, že kot otrok. Spominja se, kako so jo sošolci in sošolke zvedavo opazovali med risanjem. Upodabljala je pravljice, dogodke, življenje. Portretirala ni, vsaj ne do vpisa na likovno akademijo, kjer je portret del študijskega programa. V šoli si je nekoč po krivici prislužila popravni izpit iz likovnega pouka, saj učitelj ni verjel, da bi predložene slike lahko bile njene. Tako dobre so bile.
V gimnaziji so redno obiskovali operno hišo, dijaška stojišča so bila takrat zakon, kot bi danes rekli mladostniki. »Joj, kako rada sem imela opero! Doma sem večkrat risala prizore, razkošne kostume in scenografijo.« Takrat je pisala uredniku Cicibana Albinu Wajngerlu, da bi zelo rada ilustrirala za revijo. Poslal ji je dve zgodbi, ki ju je ilustrirala, in njene ilustracije so objavili. To je bilo uresničenje njenih sanj, tako da ji je bilo kar neprijetno, ko je za delo dobila tudi denar. Risanje jo je namreč nepopisno zadovoljevalo in osrečevalo. Tako je tudi danes, ko še vedno ustvarja, a zdaj to lahko počne le za svojo dušo in srce.
Ne mara pa pocukranih, na silo nežnih in zmečkanih zgodb. Rada je delala z Leopoldom Suhodolčanom, v zadnjem času sta velikokrat sodelovali z Anjo Štefan (»Toliko klasike je v njej, da me Anjine zgodbe zelo pritegnejo.«). Posebej blizu so ji dela Polonce Kovač, ker je tako duhovita. Večkrat se je do solz nasmejala dogodivščinam, ki jih je našla v njenih delih. Sicer pa ne more reči, kaj ji je ljubše, poezija ali proza. Nima rada, da ji besedilo vse pove, kako je videti, kako je bilo ...
»Pisatelj že ima svojo vizijo, a tudi ilustrator, slikar, ki to upodablja, ni brez nje.« Vedno je bila zelo vesela sodelovanj, kjer je imela proste roke, da je lahko ustvarila in izsanjala svoj svet. Vsak slikar ima svojo poetiko. Rada riše osebe s karakterjem, zato so marsikdaj tudi karikirane, njihove poteze pa zelo poudarjene. Ko bere besedilo, so prvi impulzi najmočnejši. Pomembno je, da se pisatelj in slikar ujameta. Če se, je knjižni projekt lahko velika uspešnica.
Njena prva knjiga je bila Franca izpod klanca Kajetana Koviča, njena prva služba pa zaposlitev pri Delavski enotnosti, časopisu, pri katerem so imeli tedaj zaposlenega ilustratorja. Spominja se, kako je bilo zanimivo; hodila je na razne seje in upodabljala ljudi, ki so imeli govore, pošiljali so jo v tovarne ... Ilustrirala je tudi veliko partizanskih zgodb. Še danes se sprašuje, kako je to zmogla, a pravi, da najverjetneje zato, ker je v vsem želela videti veselje ali vsaj humor, četudi je šlo za žalostne dogodke. »Živela sem v tistem času, vendar v partizanih nisem bila aktivno udeležena. Tako sem se pri teh zgodbah bolj vživljala v tedanje občutenje kot v dogajanje. Rada sem tudi karikirala, kot denimo Italijana v zgodbi o najmlajšem kurirju.«
A najbolj blizu so ji vesele zgodbe, rada ima razigranost, optimizem, veselje. Rada riše otroke in živali v gibanju. Prepričana je, da ima vsaka žival in tudi predmet svoj značaj, tako kot ljudje. Tudi ko bere besedila, v katerih nastopajo, jih dojema tako. Otroci in živali so polni življenja, pravi, zato so ji všeč žive barve – denimo rdeča in oranžna z neštetimi odtenki. Vendar poudari, da ima rada tudi črno-bele ilustracije. »Črno-bela risba je lahko bolj izrazita, pripovedna. Morda res, da so barve privlačnejše že na prvo žogo, a v črti se pogosto skriva veliko več. Potegneš jo enkrat z lahkoto, drugič s težo ali jezo in vse to se – če je črta narejena z občutkom – v risbi pozna in začuti.«
Pri barvah pa ji še bolj izrazito zaigra domišljija. Pri tem si ne pusti kratenja avtorske svobode. Zakaj je Piko dinozaver rumen? Preprosto zato, ker ga je tako začutila in doživela. Njega si pač ni mogla ogledati v živalskem vrtu, kot denimo opice, ki jih je opazovala med poskakovanjem v kletki in jih skicirala, da je lahko bolj prepričljivo pristopila k ilustriranju zgodbe o opici Nani. Včasih se zgodi tudi napaka. Spominja se, kako je po enem od nastopov v osnovni šoli k njej pristopila učiteljica, rekoč, koze pa ne znate narisati. Upodobila jo je namreč s štirimi vimeni, čeprav ima le dva. Pošalil se je tudi Tone Pavček in rekel, da je Jurija Murija narisala v zeleni Afriki. Odvrnila mu je, da ima Afrika tudi reke in zelena obrežja, takšne so tudi oaze.
Marjanca Jemec Božič res zmore natančno posneti svet, ki ga opazuje, a kot vsaka prava pravljičarka tega upodobi tako, da je vse malo drugače kot v resnici, če si izposodimo delček pisanja Judite Krivec Dragan iz spremne besede h knjigi Pravljični cvet. Ima smisel za risanje vsega, kar nas v življenju obdaja, tudi predmetov, ki jih mnogi med nami niti opazili ne bi; vedno jo spremlja domišljija, zato so njene ilustracije polne inovativnih rešitev, v katerih se srečujejo klepetavost in sanjarjenje, humor in nostalgija.
In če zaključimo s slikarkinimi besedami: »Rada imam živahne barve, rada imam vesele tone, pa vesele gibe tudi. Včasih se vprašam, kakšen bi bil videti neki gib – potem pa se zalotim, da se sama tako gibljem, kot bi rada narisala. Vtis imam, da znam tudi v žalostni zgodbi najti kaj svetlega, kakšen vesel trenutek. To je odraz značaja.«
