Travnati bogovi

Teniška sezona na travi je najkrajša, traja le štiri tedne. Začne se takoj po Odprtem prvenstvu Francije, ko so na sporedu ogrevalni turnirji pred Wimbledonom.

Prvenstvo v All England Lawn Clubu je vsakoletni vrhunec sezone. Prav zaradi njega je travnati mesec za večino igralcev tudi najslajši, najbolj šarmanten in eleganten.

Je nekakšna mešanica najstarejšega teniškega turnirja in angleškega piknika. Tam se britanska tradicija meša s prihodnostjo.

A trava je v zadnjem času postala dokaj eksotična teniška podlaga. Včasih ni bilo tako, saj so še v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja tri izmed štirih turnirjev velikega slama igrali na naravnih zelenicah.

Prav zaradi tega imajo tudi nekateri največji mojstri precej težav, da se privadijo razmere, ki so pravo nasprotje oranžnem pesku, na katerem igrajo večji del pomladi.

Celo veliki Pete Sampras, ki je v londonskem predmestju osvojil sedem naslovov, je priznal, da mu trava na začetku sploh ni dišala: »Nisem se dobro počutil. Nisem se znal pravilno gibati, težave sem imel zaradi drugačnega odboja žogic, o taktiki nisem imel pojma. Trajalo je nekaj let, da sem travo sprejel in vzljubil kot teniško podlago.«

Morda je wimbledonski naslov tako dragocen prav zaradi nenavadne povezave med specifiko travnate podlage in vse zgodovine in tradicije, ki sta se pisali prav na igriščih ob Church Roadu.

Nekateri igralci so bili v lovu na najbolj opevano lovoriko pripravljeni narediti vse, pripravljeni so bili na največje žrtve, pripravljeni so bili iti prek sebe. A kljub temu mnogim ni uspelo.

Prvi na seznamu teh nesrečnikov je zagotovo Ivan Lendl. Ko je zmagoval na peščenih in betonskih igriščih, mu je nekoč nehote ušlo, da je trava za krave.

In potem ni bilo vrnitve. Verjetno izmed vseh asov teniške zgodovine nihče ni tako obupno poskušal, da bi se odkupil za en sam napačen stavek.

Lendl se je travi posvetil skoraj znanstveno. S trenerjem Tonyjem Roachem sta neskončne ure vadila igro pri mreži, ki sicer ni bila Lendlov zaščitni znak. Odpovedal se je celo dolgoletnemu loparju in se poskusil navaditi na takega z večjo glavo, da bo lažje igral voleje. Najdlje je šel, ko je zaradi wimbledonskih priprav izpustil pariški Roland Garros, kjer je sicer dosegel nekaj svojih največjih uspehov.

A ni šlo. Wimbledonski bogovi mu nikoli niso odpustili. Dvakrat so ga spustili čisto blizu, a vedno se je moral zadovoljiti z drugim mestom.

Leta 1986 ga je v finalu premagal Boris Becker, leto kasneje se je Avstralec Pat Cash na njegov račun dokopal do edinega naslova grand slam.

V wimbledonskih arhivih sicer piše, da je po razmerju med zmagami in porazi uvrščen med dvajset najboljših igralcev vseh časov, da ima boljše razmerje kot na primer Andre Agassi, Pat Cash ali Stan Smith, ki so vsi uvrščeni na seznam zmagovalcev.

A za igralca Lendlovega slovesa je to precej bedna tolažba. Morda ni ravno na mestu, da bi se as z osmimi naslovi grand slam komu smilil zaradi ene manjkajoče lovorike, a Lendlu bi celo marsikateri tekmec privoščil wimbledonsko krono.

Še večji nesrečnik je Avstralec Ken Rosewall, ki se lahko pohvali z izjemno plodno kariero. Na sceni je bil skoraj tri desetletja. Ognjeni krst je doživel leta 1951, ko mu je bilo šestnajst let, zadnji turnir pa je odigral leta 1978, ko jih je štel triinštirideset.

»Vedno sem izredno užival v tenisu, prav to je verjetno glavni razlog, da je moja kariera trajala tako dolgo,« razlaga Rosewall, ki je svoj zadnji veliki naslov osvojil pri sedemintridesetih letih. Podobno kot Lendl ima tudi on osem naslovov grand slam. A vrata wimbledonskega raja so bila zanj zaprta.

Pravzaprav je štirikrat kukal skozi ključavnico, a vedno ostal zunaj. Prvič ga je v finalu leta 1954 premagal Čeh Jaroslav Drobny, ki je takrat igral za Egipt. Dve leti kasneje ga je premagal avstralski rojak, prijatelj in vrstnik Lew Hoad. Leta 1970 je bil boljši kenguru John Newcombe, leta 1974 pa Američan Jimmy Connors.

»Še danes se pogosto sprašujem, zakaj mi v Wimbledonu ni uspelo. Najprej sem bil prepričan, da enostavno nisem imel dovolj dobrega servisa. A ko na vse to gledam z večletne časovne distance, sem prepričan, da je bila to usoda. Verjetno je moralo biti tako,« z nekoliko žalostnim obrazom razlaga danes sedeminsedemdesetletni Rosewall, ki je bil leta 1980 uvrščen v teniško hišo slavnih. V posamični konkurenci ter v kategorijah moških in mešanih dvojic pa je skupno osvojil osemnajst naslovov grand slam, kar ga na večni lestvici uvršča na šesto mesto.

O wimbledonski zmagi je od otroških let sanjal tudi Pat Rafter. Sanje so imele realno osnovo, saj je bila njegova igra dobesedno ustvarjeno za igrišča s hitro podlago. In ob koncu devetdesetih in v prvih letih novega tisočletja se je v Wimbledonu še igralo napadalni tenis, tak, kakršnega so desetletja prej uvedli legendarni Avstralci, na primer Laver in Newcombe, ter kasneje McEnroe, Edberg in Becker.

Rafter je bil njihov naslednik. Njegov chip & charge, način, ko se je tudi v igrah, v katerih ni serviral, takoj po returnu dobesedno nalepil na mrežo, je bil morda najboljši vseh časov.

Ko je stal pri mreži, se je nasprotniku zdelo, da je sezidal zid. S tako igro je dvakrat (v letih 1997 in 1998) zmagal v Flushing Meadowsu. Ta naslova bi lahko razumel tudi kot odlično pripravo na wimbledonsko slavo. In tudi on je bil čisto blizu.

Leta 2000 sta s Petom Samprasom odigrala izenačeno partijo, ki se je zaradi številnih prekinitev končala v mraku. A takrat je bilo usojeno, da bo Američan izboljšal dosežek Roya Emersona in se s trinajstim naslovom grand slam povzpel na vrh večne lestvice.

A to ni bilo nič v primerjavi z naslednjim letom. Rafter je v polfinalu premagal Andreja Agassija in potem je kar tri dni čakal, da je sploh dobil tekmeca v finalu.

Dvoboj Gorana Ivaniševića in Tima Henmana je namreč zaradi dežja trajal od petka do nedelje. Finale so morali prestaviti na ponedeljek. Rekli so mu ljudski ponedeljek, saj so bile vstopnice za finale naprodaj tudi navadnim smrtnikom.

To je bil wimbledonski finale vseh finalov. To je bil finale, v katerem sta bila oba glavna igralca pravzaprav zmagovalca. Poraženca ni bilo. A Rafter tega zagotovo ne dojema tako plemenito ali pravljično. Njegovo ime je bilo še drugič zapisano na seznamu Runners Up (poraženci).

A wimbledonski bogovi so se odločili pravično, po načelu manjšega zla. Zmaga je bila takrat namenjena Goranu Ivaniševiću in prav je bilo tako. Hrvat je podobno kot Ken Rosewall izgubil v treh finalih. Mnogi so še danes prepričani, da bi bila teniška zgodovina devetdesetih precej drugačna, če bi Splitčan v svojem prvem finalu proti Andreju Agassiju upravičil vlogo favorita.

Potem se je začela Samprasova era, v kateri je Goran dvakrat v odločilni partiji občutil Američanovo moč. A nikoli ni nehal verjeti. Verjetno je leta 2001 prav zato dobil povabilo organizatorjev, saj kot 125. igralec sveta sploh ni bil neposredno uvrščen na turnir.

V tistem finalu proti Rafterju so se stvari postavile na svoja mesta. Ivanišević je bil pomirjen. Verjetno bi ob nekoliko drugačnem razpletu dogodkov lahko osvojil precej več velikih naslovov. »A ne bi zamenjal,« je bil zadovoljen z enim samim wimbledonom.