Udobje, skrito v umetnosti

Zofe in fotelji, ki kradejo pozornost drugim kosom pohištva in za katere nisi povsem prepričan, ali so namenjeni svoji primarni funkciji ali zgolj ogledovanju, so zaščitni znak pohištvene znamke Edra.

Njene korenine segajo v leto 1987, ko so se združili Valerio in Monica Mazzei, naslednika mizarske družine Mazzei iz Toskane s tradicijo od leta 1949, in ugledni arhitekt Massimo Morozzi kot njen umetniški direktor. Že na začetku so pri znamki začrtali jasno pot, ki združuje »ironični vidik oblikovanja« in »poudarjanje koncepta udobja«. To ponazarja tudi ime znamke; eksedra se je v stari Grčiji in Rimu imenoval polkrožni prostor s sedeži, ki je bil namenjen filozofskim razpravam.

V 80. letih so k sodelovanju povabili japonskega oblikovalca Masanorija Umedo, ki ustvaril kolekcijo barskih stolčkov in foteljev s sedeži v obliki rožnih cvetov, med katerimi je najbolj znan romantični Rose chair (1989). Leto zatem je ustvaril provokativni žametni fotelj Getsuen, oblikovan po cvetu lilije. Iz tega obdobja izhaja tudi ena od Edrinih najbolj prepoznavnih zof, ki sta jo po vzoru nikoli zgrajenega spiralnega stolpa Tatlin – posvetila tretji internacionali ruskega umetnika in arhitekta Vladimirja Tatlina – oblikovala Mario Cananzi in Roberto Semprini.

Leta 1997 je Edra začela novo poglavje s sklenitvijo sodelovanja s tedaj svežim, danes pa vsestranskim brazilskim oblikovalskim tandemom Fernandom in Humbertom Campano. Med drugim sta delala za znamke Allesi, Swarovski, Venini in Vitra ter oblikovala oblačila in dodatke za Melisso, Lacoste in Louisa Vuittona. Njuni izdelki so umeščeni tudi v stalni zbirki Muzeja moderne umetnosti v New Yorku (Moma) in Muzeja dekorativne umetnosti v Parizu. Za Edro sta oblikovala nekaj najbolj ikoničnih kosov pohištva, pri čemer sta uporabljala materiale z veliko vizualno, taktilno in emocionalno močjo, kar je ena od značilnosti toskanske znamke.

Lesene deščice sta sestavila in zlepila v mini fotelj Favela, navdih zanj pa sta našla v arhitekturi revnih brazilskih mestnih naselij. Fotelj Sushi (2002) sta naredila tako, da sta pisane trakove tkanin različnih vrst in debelin na enem koncu zavila in jih stisnila v velik mehak valj iz poliuretana in tkanine. Ta predstavlja veliko nogo fotelja, tkanine, ki v slapu padajo iz njega, pa sedež. Za obleko fotelja Vermelha sta prepletla 500 metrov akrilne vrvi, prevlečene z bombažem.

Na na videz krhko kovinsko ogrodje fotelja Anemone (2001) sta navlekla mrežo prepletenih tankih votlih plastičnih cevi, ki spominjajo na cevke istoimenskega morskega organizma, model Corallo pa sta v celoti oblikovala s krivljenjem tanke jeklene žice v rdeči koralni, beli in črni barvi. V glavi dvojca Campana so nastale tudi eksotične zofe. Cipria (2009) je sestavljena iz velikih blazin ovalnih oblik iz barvanega ekološkega krzna, striženega v različnih dolžinah, ki jih skupaj drži nevidno kovinsko ogrodje. Boa (2002), oblikovana iz ohlapno prepletenih debelih poliuretanskih vrvi, oblečenih v velur, pa vabi v svoje mehko nedrje kot ptičje gnezdo.

V prvem desetletju novega tisočletja je hišni oblikovalec Francesco Binfaré, ki je z Edro sodeloval že leta 1992, vpeljal »popolnoma drugačno interpretacijo prestiža«, ki ga »opredeljujejo udobje, kakovost in odlični materiali«. Pooseblja ga kolekcija zof in foteljev Sfatto (v italijanščini pomeni neurejen) iz let 2011 in 2012. Tudi še povsem nove so dokaj neugledne, toda sedenje v njih naj bi bilo podobno hoji v najljubših, četudi razhojenih čevljih. Zofa namreč skriva številne napredne tehnologije, kar je še ena od Edrinih značilnosti. S spreminjanjem položaja petih premičnih komponent na počivalnikih za roke in hrbtišču jo je mogoče iz klasičnega modela z nizkim naslonom preoblikovati v udobnejšo različico z naslonom, ki podpira celo hrbtenico in glavo.

Na drugi strani je Binfaré oblikoval najbolj prečiščene modele sedežnih modulov za Edro. On the rocks (2004) je sestavljena iz nepravilnih štiri- in večkotnikov v obliki ledenih kock, ki jih je mogoče sestavljati v različne sedežne kombinacije, Flap (2000) in Damier (2002) sta popolnoma ravna sedežna modula iz več združenih elementov, ki se jim v različne naklone prepogiba hrbtni del in s tem ustvarja različne načine sedenja za različne priložnosti.

Z začetkom sodelovanja z umetnikom Jacopom Fogginijem se je Edra preselila iz uglednih javnih prostorov in stanovanj na vrt. Vrtni fotelj Alice (2011) je rezultat njegovega eksperimentiranja s polimetil metakrilatom, sintetičnim materialom, iz katerega običajno delajo pokrove za avtomobilske luči. S strojem, ki ga je skonstruiral sam, proizvaja metakrilatno maso iz jo vbrizga v kalup, iz katerega pride konstrukcija labirintno prepletenih niti v poetičnih barvah. Pri Alice je Foggi uporabil materiale fluorescentnih barv. Vanje je vdelal led-svetila, zato je fotelj tudi vrtna svetilka.

Edrin umetniški direktor Massimo Morozzi je zanjo oblikoval številne izdelke, najbolj prepoznavne so kolekcije modularnih sistemov pohištva Paesaggi Italiani. Lani, ko je podjetje praznovalo 25-letnico delovanja, ki jo je na milanskem pohištvenem sejmu zaznamovalo z razstavo 25 ikoničnih foteljev, se je Morozzi po nekaj letih premora od oblikovanja vrnil z velikim zamahom. Revija Wallpaper mu je podelila nagrado v kategoriji najboljši trend za serijo kabinetnih omar Bois de Rose. V njej je uporabil tehniko izdelave vzorcev s trakovi iz furnirja palisandra, ki so jo prakticirali izdelovalci pohištva v obdobju francoskega kralja Ludvika XV. Zunanji deli lesenih omar so ozaljšani s furnirjem, razporejenim v štiri vzorce: navpičnega, diagonalnega, naključnega in leopardjega. Nenavaden je tudi način odpiranja omar – z aluminijastima pedaloma kot pri klavirju.

Številne Edrine kreacije so zaradi svoje inovativnosti, privlačnosti in umetniškega presežka dobile mesto v stalnih zbirkah najuglednejših muzejev. Ogledati si jih je mogoče v Centru Pompidou v Parizu, newyorški Momi, Vitrinem muzeju oblikovanja v Weilu na Renu, Islandskem muzeju oblikovanja in uporabnih umetnosti v Reykjaviku, muzeju umetnosti v Tel Avivu ter v zbirkah muzejev na Dunaju, v Hamburgu, Münchnu, Lizboni, Lausanni, Helsinkih, Chicagu, Montrealu, Philadelphii in Tokiu. •