Tiskane izdaje
Alpe oziroma alpska regija, od Francije prek Švice, Italije, Nemčije in Avstrije do Slovenije, se vse bolj uveljavljajo kot prostor z močno identiteto, za katerega veljajo skupne značilnosti. Te določajo prelepo naravno okolje gora, značilen vzorec poselitve, alpska gradnja s poudarjeno uporabo lesa in za regijo vedno pomembnejši turizem. Regije tekmujejo med seboj v prepoznavnosti in poudarjanju lastnih posebnosti. V kontekstu primerjave z najboljšimi v izrabi turističnih priložnosti vidijo izjemen potencial tudi sodelavci Triglavske rože na Bledu, informacijskega središča Triglavskega narodnega parka (TNP), ki se te dni javnosti predstavlja v arhitekturno osveženi in prenovljeni obliki.
Zanjo sta odgovorna arhitekta Aleš Vrhovec in Vanja Gregorc iz biroja Gregorc/Vrhovec arhitekti, ki sta prevzela nalogo – z dokaj skromnimi sredstvi preobraziti obstoječo stavbo blejske Triglavske rože iz doslej anonimnega poslovnega objekta v arhitekturno prepoznaven ambient, urejen v skladu s sodobnimi standardi, ki veljajo za turistična informacijska središča. Gradbene posege so omejili na minimum, saj je bila stavba v dobrem stanju. Ohranili so obstoječo konstrukcijo, tlak in stavbno pohištvo, vse je bilo treba le osvežiti in poenotiti v svetlejših tonih.
»Novo središče bo Bledu pomagalo uvrstiti se med kraje s pozitivnim odnosom do sodobne arhitekture, kar je v alpskih deželah v Evropi trenutno pomembna tema,« pravi Aleš Vrhovec. Arhitekturni koncept ni dopuščal velike zgodbe, izhodišče preobrazbe je bila predvsem funkcionalna prenova hiše, poenotenje videza objekta in vzpostavitev novih programskih jeder ob boku prenovljenega interjerja.
Vanja Gregorc in Aleš Vrhovec sta se odločila vzpostaviti zadržan in minimalističen ambient z le nekaj arhitekturnimi poudarki, ki sledi sodobnim standardom opremljanja, obenem pa v prvi plan postavlja vsebinsko bogastvo Triglavskega narodnega parka. Informacijsko središče je turistična pisarna, katere namen je obiskovalce povabiti v narodni park oziroma opozoriti na teme, ki so povezane z njim. Gre za preplet urbanega in alpskega, prefinjenega in surovega, hladnega in toplega. Les je uporabljen na tri načine – kot opaž, lamela ali ograja, ki jim je belo voskanje poenotilo videz ter ohranilo značilno toplino in teksturo lesa.
Prostor sta zasnovala tako, da z arhitekturo in uporabljenimi materiali predstavlja uvod v izkušnjo Alp in izhodišče odkrivanja in raziskovanja naravnega parka. Pritličje hiše je arhitekturno omejeno na bistveno – je jasno in očiščeno vsega odvečnega ter barvno poenoteno z nevtralnim ozadjem v podobi beljenega naravnega lesa. V to preprosto belino so vstavljeni leseni volumni, male škatlice arhitekture, ki so funkcionalna žarišča (vhod, otroški kotiček, stopnišče, servisi), ki prostor označujejo in ločujejo hkrati.
Obiskovalcem približajo izkušnjo topline lesa kot najbolj avtentičnega, trajnostnega in človeku prijaznega materiala. Prav tako lesen je tudi osrednji element, nekakšna prostorska skulptura, ki predstavlja akustično školjko večnamenske dvorane. Ta v obliki štirimetrskih lebdečih lesenih lamel obdaja prostor dvorane, ki se ga je prijel vzdevek gajba. Informacijsko-razstavno-prireditveno središče je vizualno čisto, obenem pa večplastno. »Spominja zdaj na anonimno, belo galerijo, zdaj na kinodvorano, zdaj na brunarico v gorah,« pravi Aleš Vrhovec.
