Tiskane izdaje
Koliko filmskega potenciala ima recesija, kadar režiserju uspe zbrati denar, da posname film? Zelo veliko. Pred nami je sijajna kostumska drama Veliki Gatsby v režiji avstralskega mojstra odrskega spektakla Baza Luhrmanna, ki se je pravkar začel vrteti v naših kinih. Ne gre samo za film, temveč za adaptacijo ali, bolje, reinterpretacijo kultnega romana Francisa Scotta Fitzgeralda iz leta 1925.
Luhrmann se, kot pravi, s tem filmom navezuje na aktualno recesijo, v kateri išče vzporednice z veliko ameriško gospodarsko krizo, ki je sledila dekadentnim dvajsetim letom prejšnjega stoletja. Fitzgeraldova zgodba o »divjih dvajsetih« je bila na filmski trak prenesena večkrat. Najbolj znana je verzija Jacka Claytona iz leta 1974, posneta po scenariju Francisa Forda Coppole in nagrajena z dvema oskarjema. Jaya Gatsbyja in Daisy Buchanan sta takrat odigrala Robert Redford in Mia Farrow. Film je definiral tudi modni trend Gatsbyjev imidž, ki je postal znan kot zadržana eleganca bogatih. To je bil čas, ko je modni kreator Ralph Lauren postajal sinonim za klasično modo ameriških bogatašev, ki je aktualna še danes.
Luhrmann ni imel v načrtu ustvarjati novega modnega sloga; zgodilo se je, da je ta že bil ustvarjen in je kot takšen še ena »reinterpretacija«, pod katero se podpisuje italijanska kreatorka Miuccia Prada, najvplivnejša ženska po Coco Chanel v modi. Prada izhaja iz humorja, umetnosti in inteligence; ustvarja modo za ženske možgane, ne za telo. In če je Luhrmann v Gatsbyjevi zgodbi videl propad, Miuccia vidi luč. Vse razkošje in ekstravaganca ne moreta zamegliti njenega izkušenega pogleda. »Kostumografija pri Gatsbyju nima ničesar opraviti z glamurjem,« pravi Miuccia.
Pravzaprav s kreiranjem kostumov za kultno filmsko adaptacijo ni imela kakšnega posebnega dela, za film je zgolj priredila 40 oblek iz arhivov svojih dveh blagovnih znamk Prada in Miu Miu, vključno z znamenito »chandelier dress«, obleko, ki jo je Daisy alias Carey Mulligan nosila na osrednji zabavi in je videti kot kristalni lestenec (svilena obleka bež barve je prekrita z mrežo iz steklenih kristalov, iz kakršnih so izdelani nekoč zelo razširjeni svečni lestenci, ki se spet vračajo v naše dnevne sobe).
Seveda je najprej prebrala Fitzgeraldovo knjigo in Veliki Gatsby je bil zanjo predvsem lekcija iz psihologije. Nič glamuroznega ni v knjigi, Gatsby je predvsem študija osebnosti, zelo intimna študija človekovega bistva. »To bi morala biti zgodba o svetlobi, a je postala zgodba o denarju, ker je Luhrmann hotel Daisy prikazati kot najlepšo in najbogatejšo žensko na zemlji,« pravi Miuccia.
Režiserjeva slika o dekadenci dvajsetih, ki so vodila v veliko gospodarsko krizo in drugo svetovno vojno, je nekoliko drugačna. Luhrmann je hotel predvsem pokazati, kam pelje »opitost z denarjem«, in zgodovinska distanca bi v tem primeru lahko bila dovolj poučna, da bi dojeli (ali pa tudi ne): »Ljudje bodo hoteli nekakšno razlago tega, kje smo in kako smo do te točke prišli; Veliki Gatsby jim lahko ponudi to razlago.«
Veliki Gatsby je pripoved o bajno bogatem Jayu Gatsbyju in njegovih zloglasnih zabavah na Long Islandu, ki pa so seveda le krinka; pravi razlog zanje je, kot se za veliko literaturo spodobi, nesrečna ljubezen. Torej vendarle gre za luč, čeprav je vtis drugačen – in o tem govori tudi
obleka »kristalni lestenec«. Sodelovanje z Miuccio Prado je nastalo šele po tem, ko je kostumografinja Catherine Martin za testne scene izbrala nekaj oblačil iz Pradine običajne kolekcije, pa se je izkazalo, da odlično delujejo. Tako so Prado povabili, da bi pri projektu delali skupaj. Miuccia in Catherine sta sestavili nabor oblačil, ki so spominjala na dvajseta leta prejšnjega stoletja, pri čemer pa zgodovinska doslednost ni bila v prvem planu, kot je povedala Martinova, saj vendarle niso snemali dokumentarca. »Če vzamem v roke kakšno fotografijo ali modno ilustracijo iz tistega obdobja, je izbor, ki sva ga z Miuccio naredili za film, povsem upravičen,« pravi Martinova.
Prav to je Miuccio Prado pri projektu tudi najbolj zabavalo. Presenetilo jo je, kako zlahka lahko oblačila iz svojih kolekcij poveže s kultnim slogom »flapper« iz dvajsetih, čeprav jih ni kreirala z mislijo na to obdobje. Kristalna obleka za Daisy je v resnici vzeta iz njene pomladno-poletne kolekcije za leto 2010. V modnem pogledu so dvajseta zaznamovala oblačila, ki so spominjala na francoski empirski slog in so iz ženske garderobe pometla steznik. Nadomestili so ga gladki materiali, ki so lepo spolzeli po telesu, bleščice, resice, biseri in obilo perja. Prav množica tega sijajnega kiča je dajala vtis razkošja in dvajseta defnirala kot dobo ekscentričnosti in lažnega bogastva.
»To je najbolj zanimivo, kako lahko drugačen pogled stvari tako zelo spremeni. Verjetno je v mojih kolekcijah res nekaj oblek, ki so na takšnem modnem robu, vendar nikoli nisem razmišljala, da bi v modi poskusila poustvariti dvajseta. To spoznanje me je res fasciniralo,« je dejala Miuccia. O filozofiji »drugega« in drugačnega pogleda lahko govorimo tudi o podobi Amerike kot obljubljene in padle dežele.
Pripoved Francisa Scotta Fitzgeralda v literarni zgodovini velja za roman, ki je utelesil vsesplošno evforijo in lahkomiselnost Amerike v trenutku, preden je vse šlo v nič in se je dežela pogreznila v recesijo (čeprav, resnici na ljubo, le za kratek čas; druga svetovna vojna je Ameriko pač spet postavila za najuspešnejšo gospodarsko silo na svetu).
Gatsbyja je mogoče brati na veliko načinov, kakor v spremni besedi k romanu piše Jerneja Petrič. Nekateri v njem vidijo blišč in bedo ameriške družbene in gospodarske realnosti nekega časa, za druge pa je to zgolj preprosta romantična zgodba o ljubezni dveh, ki si nista usojena. Gatsby je epska romanca tipa Romeo in Julija ali Titanik, položena v naročje slikovitih dvajsetih, ki predstavljajo hvaležno platno za filmsko slikanje.
V vseh omenjenih filmih nastopa Leonardo DiCaprio; v vlogi Gatsbyja je zamenjal Roberta Redforda, ki je žensko občinstvo navdušil v filmski adaptaciji romana leta 1974, istega leta, ko se je novi Gatsby, Leonardo, rodil. »Hrepenenje, da bi spadal med družbeno smetano, je navdihnilo najpomembnejši roman 20. stoletja,« opisuje Ruth Prigozy, predsednica društva, ki nosi Fitzgeraldovo ime. Ali je Gatsby Fitzgerald osebno in ali je Daisy njegova Zelda, niti ni pomembno. Edino, kar je mogoče reči, je, da je Jay Gatsby »lik, o katerem krožijo vse mogoče govorice, a nihče ne ve nič natančnega«.
