Komu ustreza neurejeno stanje?

Pred vsakim poletjem in zimo se v javnosti obnovi razprava o enem od zakonsko neustrezno urejenih področij, vožnji v naravnem okolju. Debata o tem, kje in s čim se tam sme ali ne sme voziti, sicer tudi vmes ne zamre, a pred letnimi in zimskimi počitnicami se lahko zanesemo, da bo postala spet bolj vneta. Pojav je tako zanesljiv in žal tako dolgoleten, da bi po njem lahko ravnali koledar.

Na vprašanje, komu ustreza, da to področje ostaja neurejeno, ni lahko odgovoriti, saj si ni mogoče misliti, da bi lahko kakorkoli ustrezalo katerikoli od zainteresiranih strani. Na prav tako pomembno vprašanje, kdo v vsem tem času ni opravil svojega dela, je odgovor nekaj lažje najti. Ministrstvo za okolje in prostor, pod pristojnost katerega je v preteklosti sodilo medresorsko usklajevanje, zagotovo nosi del odgovornosti, a je hkrati treba poudariti, da brez tvornega sodelovanja z drugimi ministrstvi te problematike sami seveda ne morejo ustrezno rešiti.

Sodeč po pripombah in sprejetih sklepih, dostopnih javnosti, so med ministrstvi v preteklosti nastajala razhajanja, ki jih očitno niso znali ali mogli obiti. Morda je čas medtem opravil svoje in bodo zdaj na zadevo gledali manj togo in bodo laže stopili skupaj. Problematika vožnje v naravnem okolju je zelo kompleksna, interesi številnih, ki so vpleteni v njeno reševanje, pa so tako vsaksebi, da je iskanje konsenza zagotovo naporno.

O (ne)spretnosti pri tem pove veliko že trenutno stanje; vnemo, s katero so se pristojni na ministrstvih spopadli s to tematiko, pa morda najbolje ponazori podatek, da se je medresorska delovna skupina, ustanovljena na ministrstvu za okolje in prostor, ki naj bi pripravila ustrezno gradivo za vlado, nazadnje sestala septembra 2011!

Kršitev več, kot jih obravnava policija

Uredba, ki je v veljavi, je stara osemnajst let, področje, ki ga ureja, pa se je v zgolj zadnjih desetih letih tako močno spremenilo, da so takratna določila povsem neustrez­na. Močno se je spremenil način preživljanja prostega časa v naravnem okolju, pospešeno se množijo različne rekreativno-športne dejavnosti, ki z novimi oblikami prevoznih sredstev uporabnikom omogočajo lažji dostop na bolj odmaknjena območja.

Leta 2001 je bil spremenjen prvi člen uredbe, ki pravi, in tako velja še danes, »da je na območju Republike Slovenije v naravnem okolju prepovedano voziti, ustavljati, parkirati ali organizirati vožnje z motornimi vozili, kolesi s pomožnim motorjem in drugimi prevoznimi sredstvi, ki omogočajo gibanje, hitrejše od hoje pešca, z močjo lastnega motorja in niso namenjena izključno vožnji po cesti, in s kolesi«.

Povečano rabo novih prevoznih sredstev v naravnem okolju kaže tudi statistika o obravnavanih kršitvah, ki jo vodijo na ministrstvu za notranje zadeve. Naraščanje kršitev vožnje v naravnem okolju je očitno. Leta 2004 so jih obravnavali 182, lani že 540. Toda ta podatek je nedvomno občutno manjši od realnega stanja, saj se policija z lovljenjem kršiteljev po širokih in odmak­njenih gozdnih predelih ukvarja bolj kampanjsko, kar pa je razumljivo, saj jih ne morejo prestrezati brez primernih prevoznih sredstev, poleg tega je lovljenje neregistriranih prevoznih sredstev povezano s precejšnjimi stroški, veliko izgubo časa in podobno.

Kako se po naravi vozijo sosedje?

Vožnja v naravnem okolju seveda zajema vsa območja, a so Alpe zaradi svoje specifičnosti in s tem povezanega velikega turističnega pretoka poseben primer in tu je interes za ureditev področja vožnje v naravnem okolju največji. Ne gre spregledati dejstva, da se v gorskem okolju turizem in njegove sprem­ljevalne dejavnosti hitro povečujejo in predstavljajo že več kot 20 odstotkov svetovnega turizma, kar je po obsegu takoj za obmorskim in otoškim turizmom. Na spletnih straneh Alpske konvencije, ki je bila ustanovljena kot odgovor na izzive, povezane s posledicami podnebnih sprememb, gospodarskega razvoja in vedno večjega prometa v Alpah, lahko najdemo pogled na urejanje tega področja po sosednjih alpskih deželah.

Primerjalni pregled ureditev vožnje v naravnem okolju sta za državni zbor leta 2011 pripravili mag. Mojca Pristavec Ðogić in mag. Nina Zeilhofer in tudi iz tega se da razbrati, da nikjer na območju Alp (navedeni so primeri Avstrije, Francije, Italije, Nemčije in Švice) obravnavanega področja ne zajema splošen zakon, kar pomeni, da drugod ne poznajo splošne prepovedi vožnje, kot ga je po uredbi predvideval predlagani osnutek novega zakona, ki ga je ministrstvo za okolje pripravilo leta 2011. Podobno kot v Sloveniji je le še v Franciji, kjer je za varstvo narave pristojna država. V Italiji to urejajo dežele in pokrajine, v Nemčiji in Avstriji pa zvezne dežele.

Kako po naravi v prihodnje?

V prvih pomladnih dneh je dobil minister za kmetijstvo in okolje Dejan Židan poslansko vprašanje, ki se je glasilo: kdaj boste spremenili osemnajst let staro uredbo o prepovedi vožnje v naravnem okolju? Minister je odgovoril, da bo problematika zajeta v predlogu novele zakona o ohranjanju narave, ki bo predvidoma pripravljen še v tem letu.

Novela zakona bo urejala območja, ki jih bodo lokalne skup­nosti z občinskimi prostorskimi akti določile kot površine za rekrea­cijo in šport. Toliko o kolesarjih. Kakšnega dodatnega pojasnila, ki bi vlil upanje tudi uporabnikom drugih prevoz­nih sredstev, minister ni podal, kar je razumljivo, saj je s poslanske klopi dobil dovolj ozko vprašanje, da mu širšega odgovora ni bilo treba iskati. Jasno pa je, da bi se za bolj korenit premik morali zganiti tudi drugi akterji, brez katerih zakonskih sprememb ne bo mogoče tvorno oblikovati.

O tem so 20. junija letos spregovorili na posvetu o problematiki vožnje v naravnem okolju, ki so ga skupaj pripravile planinska, ribiška in lovska zveza, potekal pa je pod precej nedvoumnim naslovom Imamo rešitve, toda ali imamo voljo?

Na posvetu je dr. Marija Markeš, vodja sektorja za varstvo narave na ministrstvu za kmetijstvo in okolje, poudarila, da je temeljna problematika področja v zelo restriktivni ureditvi, neupoštevanju razvojnih trendov, odsotnosti evidenc (registracije) in sistemu sankcioniranja.

Po njenih besedah na ministrstvu vidijo bodočo zakonsko ureditev v obliki novega predpisa, saj zaradi neaktualne temeljne pravne podlage spremembe uredbe niso mogoče, predvsem v smislu omejitve vožnje v naravnem okolju le na prometno infrastrukturo, na urejena območja za rekreacijo in šport oziroma na območja, določena za te namene.

Omenjeni posvet, ki se je končal s splošno ugotovitvijo, da je treba problematiko vožnje v naravnem okolju urediti čim prej, in sicer s samostojnim zakonom, ki mora ločeno obravnavati vožnjo z motornimi vozili (strožja ureditev) in s kolesi, je nedvomno prepotrebna spodbuda za hitrejši premik naprej. Po besedah dr. Marije Markeš se bo pripravljanje zakona na ministrstvu nadaljevalo že v tem mesecu oziroma v septembru. Pred njimi ni malo dela in vprašanje, zakaj se ga niso lotili prej, je zdaj verjetno manj pomembno od tega, kdaj in kako uspešno ga bodo lahko končali.

Ob vsem naštetem morajo oblikovati tudi jasen in učinkovit sistem nadzora, definirati terminološke nejasnosti, urediti je treba registracijo vozil (motorne sani), oblikovati pravila vožnje z motornimi vozili, najti primerna okolja za vožnjo z vozili, za katera bodo sicer veljale omejitve vožnje v naravnem okolju, ker imajo večje negativne posledice za naravni habitat. Vse našteto in še veliko drugega je treba uskladiti z drugimi deležniki, ki imajo vsak svoj, zelo različen pogled na vožnjo v naravnem okolju.

Upajmo, da je postalo zdaj prav vsem, ki sodelujejo pri oblikovanju nove zakonodaje, jasno, koliko in kaj vse izgubljamo, ko tega področ­ja ne uredimo.