Tiskane izdaje
Oznako biturbo so v 90. letih prejšnjega stoletja uvrstili v zgodovinske anale hitri in mehansko precej pokvarljivi romanski maseratiji. V modernih časih je dobila ta rešitev novo priložnost.
Primerjava z nekdanjimi maseratiji se začne in konča z imenom! Za oznako biturbo se zdaj skrivata dva različna, ne pa enaka polnilnika. Manjši skrbi za dobro odzivnost pri nizkih vrtljajih, pri višjih prevzame glavno vlogo večji. Rezultat je ugoden.
Oplov štirivaljnik odlikujeta skoraj linearna rast moči vse do 143 kW (195 KM) in zajetna zaloga navora (400 Nm) med 1750 in 2500 vrtljaji na minuto. Pričakovanja so visoka, vendar jih malce umiri pogled na tehtnico, ki pokaže 4,9 metra dolgi insignii skoraj 1800 kilogramov. Adrenalin zamenja potovalna uglajenost z opaznim, a nič silovitim pospeševanjem. Pri šeststopenjskem ročnem menjalniku dosežeš hitrost 100 km/h v 8,7 sekunde, največja hitrost je 230 km/h.
Med ovinki se z dizelskim sports tourerjem ne dogaja nič baletnega. Vodljivost je glede na maso lahkotna, manjkata le ostrina in komunikativnost. Občutek na volanu je vedno rahlo varljiv in posreden, pri čemer zlahka ugotoviš, da se insignia ob ostrem priganjanju ne pelje tako uravnoteženo in harmonično kot najboljši predstavniki srednjega razreda. Bolj kot to velja vzeti pod drobnogled porabo.
Če si zmeren, prevoziš sto kilometrov s šestimi do sedmimi litri, težja noga dvigne povprečje za liter. Eden največjih oplov ni pretirano čustvena kreacija. Karavan, za katerega je treba odšteti 1230 evrov več kot za štirivratno limuzino, je marsikje preveč okoren – pa naj to velja za obliko, notranjo zasnovo, prostor ali vozne lastnosti.
Drži pa, da je insignia pod črto zelo uravnotežen in korekten predstavnik srednjega avtomobilskega razreda, ki z najmočnejšim štirivaljnim dizlom ne dopušča veliko ravnodušja.
