Jaz tebi jabolko, ti meni hruško

Pred časom smo dobili obisk. Prišla je fejstbukova znanka Urša, s seboj pa je pripeljala svoje tri fante. Obisk je bil na neki način rahlo dobrodelne narave, saj se je Mali odločil, da bo nekaj avtomobilčkov odstopil dečku, ki mu jih mamica ne more sama kupiti. Za tiste, ki še ne veste: fejstbuk je lahko zelo koristna klepetalnica, v kateri si mamice izmenjujejo ne le oblačila, ampak tudi igrače, nasvete, pobude in še marsikaj.

Naši obiskovalci so bili res fantje od fare. Po njihovem prihodu se kuhinja ni spremenila v razmetano bojno polje, in ko sem postavila prednje skutno pecivo, so me pogledali v oči, prikimali in rekli hvala.

»Kako prijazni malčki!« sem nehote vzkliknila in najmlajšega pobožala po laseh.

»Zmeraj me jezi, ko kdo zapiše, da je med revnimi največ nevzgojenih in problematičnih otrok. Pa največ nezdravega načina prehranjevanja in debelosti,« je pozneje, ko smo že sedeli ob kavi, prizadeto dodala Urša. Besedne zveze »socialno in ekonomsko ogroženi« noče niti slišati, ker meni, da smo ji dodali slabšalni pomen. To, da njena družinica trenutno nima ničesar, zanjo ni bolezen, temveč prehodno obdobje, v katerem se poskušajo znajti po svojih najboljših močeh. Edini redni dohodek, ki ga imajo, je otroški dodatek, s katerim čarajo nemogoče stvari.

»Ko sva bila z možem potisnjena ob zid in nisva več zmogla visokih stroškov bivanja v Ljubljani, sva spoznala, da se bova morala boriti za preživetje, kakor veva in znava. Težkega srca smo se poslovili od stanovanja, ki ga nismo več mogli plačevati, in se preselili na kmete, kjer smo po večmesečnem, mučnem iskanju našli dom pri starejšem gospodu. Najprej je bilo zelo hudo, ker nam ni čisto nič zaupal, toda počasi, iz dneva v dan, je šlo lažje. Ko me je prvič ustavil na stopnicah in mi rekel, da sem fajn punca, sem vso noč jokala od sreče,« pripoveduje Urška. V zahvalo za prijazne besede mu je že naslednji dan pospravila hiško od vrha do tal. Družno so tudi ugotovili, da bi bilo dobro urediti vrt, ki je že vrsto let sameval neobdelan in zapuščen.

»Z možem sva bila mestna škrica, zelo nevedna, vendar nama je gospod Matija ves čas, ko sva prekopavala zemljo, stal ob strani tudi z nasveti, pohvalo in grajo. Posodil mi je nekaj knjig, vse večere, ko so otroci zaspali, sem brala in se učila.« Še zmeraj so bili odvisni od paketov Rdečega križa, a je Urška tudi s pomočjo nekaterih receptov v Odprti kuhinji (Od ponedeljka do petka) začela ustvarjati izvrstne poslastice. »Nenehno sem tuhtala, kako iz preprostih, osnovnih živil, kot so mleko, riž, makaroni, polenta, skuhati kaj dobrega. Moja domišljija je delovala sto kilometrov na uro! Tako smo ob ponedeljkih nekaj časa kuhali mlečne jedi, iz gozdnih jagod ali malin, ki sem jih odkrila za hišo, pa sem za zraven pripravila različne čežane. Ob torkih smo imeli na mizi krompir, ki smo ga namakali v čebulno omako. Včasih sem vanjo narezala nekaj koščkov slanine, da smo poskusili vsaj malo mesa. Sreda je bila rezervirana za makarone. Iz korenja in česna sem scoprala polivko, ker smo bili lačni, ni nikoli nič ostalo. Če smo bili brez evra v denarnici, sem nabrala regrat, z malo sreče se je v hladilniku našlo kakšno jajce, morda tudi krompir – pa je bilo kosilo nared. V zamrzovalniku imam ves čas bogato zalogo kopriv, borovnic, ki smo jih sami nabrali, jurčkov in jušne zelenjave. Pogosto se je zgodilo, da je bilo edino 'meso', ki smo ga še zaužili, piščančja posebna salama,« je razlagala.

Starejša sinova, že šolarja, sta tudi plavalca. Sanjata, da bosta nekoč svetovna prvaka! Ko naredita domačo nalogo, si natakneta superge in se skupaj z očetom podata na tek okoli vasi. Takšni športi mlade dodobra razmigajo, stroškov pa praktično ni, trdi Urška.

Malčki so se med našim klepetom dodobra spoznali. Bili so veseli in razigrani, kavč, blazine in odejo so spremenili v dirkalno stezo in poligon. Urša je prepričana, da so starši tisti, ki, ne glede na to, ali so revni ali bogati, otrokom vcepljajo v glavo in v srce ideale in nauke ter jih učijo praktičnega življenja.

»Posadili bomo jablane, je stric Matija že dovolil,« se je nenadoma oglasil njen Najstarejši.

»Z dedijem bova pa hruško debeluško, potem pa boš ti meni dal jabolko, jaz pa tebi hruško,« je globokoumno razmišljal tudi naš Mali, medtem ko je mahal v slovo novim prijateljem.

Vidite, tudi na takšen, neopazen, pa prisrčen način se med odraslimi in otroci gradijo prijateljstva. Danes jaz tebi – jutri pa ti meni.