Tiskane izdaje
Idealno, če prideš pošteno lačen … Parkirišče je dovolj veliko, da se ustaviš blizu vrat. Na mizo ni treba čakati, ker je sob, večjih in manjših, na voljo v izbiro. Jedilni list je sicer knjižno debel, a v njem je le vrstni red številk drugačen, vse drugo pa kot pri vašem Kitajcu. Postrežba je hitra, govori tudi slovensko in toliko jih je – ženski del je kitajski, moški pa slovenski –, da ima vsak krožnik svojega nosača. Jedi – pazite, da se ne opečete, tako vroče so – so na mizi, še preden si v naročje razgrnete prtiček, ki v Komendi ni, kot drugod, iz papirja. In potem vam še toliko zavijejo za domov, da boste tudi jutri siti. Ves postopek, od dim sumov do ocvrtih banan, od kislo-sladkega do pekoče-hrustljavega, vas v Hong Kongu številka 2 ne bo stal niti 60 minut vašega dragocenega časa.
Zaradi tega je Kitajcev pri nas (in drugod) toliko in zato gremo tudi Slovenci v nedeljo k mami na pohano kuro, med tednom pa k Wang, Li, Zhang, Liu, Chen, Yang in gospe Ji na piščančji chop sui.
Po našem okusu
Da bi v Komendi, torej, počasi jedli, ni pričakovati. Počasi v smislu odkrivanja drugačnih okusov in raziskovanja posebnosti tujih običajev, z veliko hodi in majhnimi porcijami, s kombinacijo tradicionalnosti in kreativnosti. Razen gostoljubne zgovornosti gostiteljice, ki ji ne uide omrežna skupina telefonske rezervacije, zato se osebno pozanima: »Ali kaj praznujete, ker ste rezervirali? Da vas počastim …« se v Hong Kongu vseeno okusi vsaj majhna razlika. Morske alge so ena od najdražjih jedi (5,5 evra za solato), a zato z rezultatom, ki v ničemer ne spominja na gumijaste bonbone, ampak med žvečenjem grize in med kisanjem sladka, s takšno svojo nevtralnostjo pa še mimogrede pouči, zakaj imajo Kitajci najraje, da je celotno kosilo hkrati na mizi. Dim sum je najboljši sicer za zajtrk, a če so najprej ocvrti mali spomladanski zvitki po hongkonško, za njimi in pred kislo pekočo juho pa ha kau z rakci in potem še wotip s piščančjim mesom, med tako različnimi grižljaji prav pride toliko elastične teksture rezančevih oblik.
Zato, kdo ve, kakšen bi bil Hong Kong, če ne bi poslušal Slovencev … A to sploh ni le njegov problem, temveč kar splošna težava vseh kitajskih priseljencev, ki se morajo v Evropi šele naučiti kuhati chop sui, saj ga doma ne poznajo. Dvojka iz Komende je imela najprej na jedilniku kar 12 vrst dim sumov, tradicionalnih kitajskih soparjenih cmočkov iz testa in različnih nadevov, zdaj ima le še štiri, od katerih si gostje upajo naročati le dva … »So mi rekli, da so preveč po česnu,« je gospe Ji žal za njimi, saj so nekaj kitajsko najboljšega, kar lahko doživite na Gorenjskem. In zato te natakarica ob naročilu race na hongkonški način, pred katero je zvezdica, prestrašeno opozori: »Toda, to je zelo pekoče!« Ko ji samozavestno pritrdiš, pa nato iščeš in brskaš, kam so skrili vsaj ščep. »Ne upamo si, gostje nimajo radi … Saj imate tukaj pekočo omako in si sami dodajte …« Zdaj vsaj veste, zakaj imajo vse kitajske jedi enak okus!
Na vroči plošči
Tisto, kar je v Hong Kongu pika 2 drugače kot na vsakem vogalu, je v kislo-pekoči juhi v gostoti neštetih sestavin raznolikih konsistenc, ki imajo v sebi več barve, živosti in neuniformnih oblik, da sežejo čez vse tiste sorodne juhe, ki so si tako sumljivo podobne, kot da bi bile iz iste vrečke. Saj je tudi ta bolj želirana kot pekoča in bolj gosta kot kisla, toda spomladanski zvitek je bolj hrustljav kot polnjen, a je njegovo cvrtje tako pristno, da se z njim dobesedno, ne preneseno, opečeš.
Manj te drugačnosti, ki drži Hong Kong nad gladino povprečnosti kitajskih restavracij po Sloveniji, je bilo na glavnih mesnih krožnikih. Med posebnostmi, od Čengduja do Hongkonga, je le tisto, kar je v tej kategoriji pri drugih, od mongolsko pečenega mesa do omake osmih zakladov, prasketajočega cvrtja, hongkonške race, tribarvnega piščanca in nove ponudbe na vroči litoželezni plošči, zato ti od govedine s črnim poprom na papriki in čebuli ostane v spominu predvsem tisto na – srajci. Še na mizi tako cvrči, da je najprej prevroče, potem pa prehitro pozabiš. Tako kot hongkonško raco, čeprav jo dodatno začiniš, saj je zgoraj sicer hrustljava, a zaradi tega povsem izsušena, spodaj pa zelenjavno pestra, a bolj obilna kot presežna.
Če je tudi v Komendi sladka konfekcija – ocvrte banane, ananas, jabolka, mandlji, s sladoledom ali brez njega, z ličijem v kompotu ali brez njega – enako dolgočasna, kot so bili nekdaj njihovi kostimi, in zato, ker tudi v Hong Kongu 2 ves čas iščeš okuse, ki bi bili še kaj več kot le podobni že doživetemu, in jedi, ki bi jih skuhali zase, ne pa za nas, ti je na koncu pošteno žal, ko ima brancin na žaru z omako premalo prostora na marmorni mizni podlagi. Ne zato, ker se gnete na modrovzorčastem pladnju med skulpturami iz korenja, limone, peteršilja in paradižnika, temveč zato, ker je v njegovi omaki, tudi brez od zime opešanega brokolija, toliko zanimivih in drugačnih okusov, da mi lahko vse drugo zavijete za jutri, a to ribo bom oglodal do konca tukaj in, z rižem, zdaj. Zato, ker možgani izkustveno govorijo, da ni večjega greha, kot je omaka čez jadransko ribo z žara, a jim okusi, arome in njihove kombinacije odgovarjajo: »Najprej pokusi, potem sodi!«
Zakaj obiskati?
Hong Kong 2 je ob cesti, ki sicer ni glavna, a je dovolj široka, da najde iz Ljubljane do Komende, zato je obcesten tudi sam: z dovolj prometa, da je hrana, ki jo že od jutra pripravlja veliko pridnih rok, hitro na mizi, s krožniki modernih oblik in tradicionalnih vzorcev, ki so zvrhano polni, in računom, ki sledi požirku na račun hiše, po katerem ti do naslednjega obiska ni treba jesti le ozimnice. Kitajska družinska restavracija, ki si je Slovenijo izbrala za novo domovino, zato se trudi ponuditi več od povprečja.
Prihodnjič: Galerija okusov,
