Tiskane izdaje
V času, ko so aktualni šopki za mamice in žene, sem se domislila svoje lastne avtorske izvedbe. Ob obiskih prijateljicam podarjam ogromne šopke iz vseh kapusnic, ki jih najdem na njivi.
V modernih vazah so videti, kot bi jih naredil najbolj nobel cvetličar. Barvno se ujamejo v zeleni in vijolični, vsakega zanima nenavadna struktura različnih listov ohrovta, pa tudi cvetje ne manjka. V tem času namreč pobiram prve glavice domačega brstičnega brokolija. Naslednji dan pa se lahko te moje šopke v celoti poje.
Bilanca trenutne domače samopreskrbe: jemo zadnji radič in motovilec, listnega ohrovta imamo še za izvoz, jemo pa tudi prvi domači brstični brokoli. Velikanske dvoletne rastline so začele roditi. Izza vsakega lista kuka čvrsta vijolična glavica. Kot kaže, rastlina izrabi vsak žarek sonca, da še malo zraste.
Brstični brokoli je prvi prav letošnji pridelek na našem vrtu, čeprav so to rastline, ki najmanj eno leto zasedajo prostor. So ogromne, rade se prevračajo in sploh delujejo neurejeno. Ampak jim človek vse odpusti zgodaj spomladi, ko prizadevno zacvetijo. Brstiči so pa za moj okus stokrat bolj seksi kot navaden brokoli; majhni, zdravi, dekorativne barve, pa še lepo lastnost imajo, da je temeljito obiranje zaželeno. Bolj jih ješ, več jih je.
Brstični brokoli je najbolj razširjen na britanskem Otoku, kjer sodi v asortiment zelenjave, ki polni tako imenovano lačno luknjo (hungry gap), čas pozne zime, ko doma pridelane hrane zmanjkuje. V grobem ločimo belo in vijolično cvetoče. Sama gojim tri sorte, za katere šele zdaj spoznavam, da bi morale biti sejane v različnem času, ampak sem jih v površnosti sejala kar vse hkrati. Najbolj mi je všeč sorta early purple, ker so rastline bolj majhne, pa ker je – prvi. Na bele, ki bi jih bilo treba sejati lani prej kot vijolične, še čakam. Sem pa čisto po pomoti ugotovila, da so dobri še za nekaj drugega: moža sem z nejasnimi navodili poslala po ohrovt za zeleno portugalsko juho caldo verde. Ker ni dobro ločil, kaj je kaj (»zele je zele«), je obtrgal tudi liste brstičnega brokolija. In presenečenje: okus je bil mil in prijeten, kot nalašč za naše navadno presno zelje, na primer.
Zraven brstičnega brokolija nam še zmeraj v izdatnih količinah raste listni ohrovt, s katerim imamo v zadnjem času vsi toliko dela. Ker je prejšnji teden imel z njim in ribollito projekt že Igor Bratož, se preusmerjam na svoja vrtnarska opažanja. Tudi listnega ohrovta sem lani posadila tri sorte. Cavolo nero di Toscana, ta je najbolj znan, pa kodrolistna, rdečega scarlett ter pritlikavega zelenega.
Zanimivo: toskanski je neuničljiv. Rastline so visoke blizu metra, polne stranskih poganjkov, ki jih obtrgujem še raje kot liste. Sadike so bile iz moje lastne pridelave in nič kaj se ne bi hvalila z njimi: zdele so se mi dokaj krmežljave. Ampak, rastlina, ki je zrasla, je pa taka, da jo bomo morali verjetno požagati z motorko. Cavolo bi moral biti v vsakem vrtu, če ne drugače v okrasnem, ker je fantastična strukturna rastlina.
Za barvo je treba posaditi nekaj rdečega: sorta scarlett se pri meni ni zelo dobro obnesla. Rastline so popadale in letošnja zima, ki ni bila med najhujšimi, je vzela dobršen del listov, tako da se z velikim pridelkom ne morem hvaliti. Je pa to tako lepa zelenjava, da pogoltnem vse nevšečnosti in pomanjkljivosti. Je skoraj bistveni del mojih šopkov.
Pritlikavi kodrolistni ohrovt je rasel tako, da se je prebil iz okvirov svojega imena in postal vsaj srednjekategornik. Sem pa opazila – čemur se čudim – da se ga je čez zimo prijel škodljivec, bela muha. Samo tega, čeprav vse moje zimske kapusnice rastejo skupaj, na razdalji desetih metrov. To rešim tako, da pač otepam z ohrovtom po zraku, dokler se muhe ne razpršijo.
In še kuharska anekdota. Caldo verde je juha iz krompirja in listnega ohrovta, pa dobro je, če vanjo zaide kakšna okusna kranjska klobasa. Oba otroka sta se strahovito upirala, da bi jedla to kuhano solato (ohrovt je treba namreč samo blanširati v juhi, kuhati največ 5 minut), dokler nisem preprosto vsega spasirala z navadnim paličnim mešalnikom.
Vse je v prezentaciji. Zato tudi svoje kapusnice v šopku vedno podarjam z veliko pentljo v ujemajočih se barvah. Da ne bi kdo pomislil, da je to samo »zele«.
